Vse, kar počne, Željko Kljajić opre na zgodovinsko dinamiko, s katero se je srečal v svojem poklicu. »V Dravograd sem prišel službovat leta 1976, ko sem zaključil kadetsko šolo. Ob delu sem študiral, se šolal, leta 80 umre Tito, 81 nemiri na Kosovu, 88 smo šli s Kosova, potem se začne osamosvojitveni proces, ki mu sledi divja privatizacija, ko je bilo na policiji ogromno dela, nato sem šel za inšpektorja za mejna vprašanja in vpeljavo schengenskega prava v slovenski pravni sistem … Zmeraj sem bil aktiven, zmeraj sem reševal probleme in zmeraj sem delal z ljudmi. Da bi sam sedel v sobi z računalnikom in strmel skozi okno? To ni zame!«
V času osamosvojitvene vojne je bil komandir v Dravogradu in pravi, da je bil to trenutek, ko je zares začutil podporo okolja, v katerem se je udomačil in ga vzljubil. »Podpora ljudi je bila izjemna. Karkoli je bilo treba pripraviti, kakršnokoli dokumentacijo, skladišča, tajne lokacije - ljudje so se takoj odzvali. Odzvali so se tudi kot prostovoljci, prišli so na postajo in spraševali, kako lahko pomagajo. Po Dravski dolini so postavljali barikade, če jih še ni bilo … Zelo so se izpostavili.«
Društva prevzemajo odgovornosti države
Željko Kljajić je prepričan, da prihaja čas, ko bo treba spet zelo skupiti skupaj, podobno kot takrat pri osamosvajanju. »Na področju pomoči starejšim! V prihodnjih letih bomo nujno potrebovali ta prostovoljski, akcijski duh iz začetka devetdesetih, kar razume vsak, ki v medijih spremlja, kaj se dogaja z Zakonom o dolgotrajni oskrbi. Sam predsednik vlade je omenil, da zakona še nekaj časa ne bo, ker ne najdemo sredstev, pripravili naj bi vsaj nekakšne omilitvene ukrepe za boljši nadzor oziroma pravila za oskrbo starejših na domu. A to je samo gašenje požara, ni delo na dolgi rok. Staranje je hud slovenski problem. In tukaj vidimo, da razna društva prevzemajo odgovornost države in opravljajo njene naloge. Ta socialni tretji steber, nevladniki, društva, ki sama delajo prek prostovoljcev, v tem trenutku premaguje urgentne težave. Vprašanje je, kako daleč to lahko gre in kako dolgo lahko traja.«
Sam se je zaradi svojega poklica upokojil mlad in v kraju so ga hitro začeli cukati v vodstva različnih nevladnih organizacij. »Na koncu so me poklicali tudi v društvo upokojencev, kjer je prišlo do generacijske spremembe, saj takratni predsednik nekako ni imel več želje in idej, kako naj bi še vodil društvo, pa tudi leta so naredila svoje. Ozrl sem se v svojo preteklost, videl, da sem vodil že večje stvari, in si rekel – zakaj pa ne!«
S seboj je pritegnil še svoje sovrstnike, mlajše upokojence med 60. in 70. letom, ki so kmalu ključno preoblikovali osnovne cilje in poslanstvo društva. Nemudoma so dali večji poudarek na pomoč starejšim članom. Na sejah upravnega odbora pokrajinske zveze in na Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS)so se seznanili s programom Starejši za starejše in ga pripeljali v Dravograd.«
Ena ulica, osem hiš, osem osamljenih ljudi
»Izvedli smo anketo med starejšimi domačini in ugotovili, da nas ljudje resnično potrebujejo. Pripravili smo predloge in zasnovali lokalni program. Vpisali smo se tudi med prostovoljske organizacije. Danes imamo 34 prostovoljcev, ki starejše vsaj enkrat na mesec obiščejo na domu, jim berejo, se skupaj sprehajajo. Vzpostavili smo brezplačne prevoze starejših občanov, nabavili vozilo in zagotovili prostovoljne šoferje. Ljudi peljemo k zdravniku, na prireditve. Druženje je najpomembnejše; med nami je ogromno osamljenih ljudi. Dolgčas ubija,« razlaga Željko Kljajić.
Pri tem z velikanskim ponosom govori o svojih sodelavcih. Še posebej izpostavi srčnost in pogum podpredsednice Ivanke Mori, ki vodi program Starejši za starejše. »Lahko imaš denar, lahko imaš sistem, a če nimaš ljudi s srčnim čutom za sočloveka, ne moreš narediti nič. Mi smo se izjemno potrudili in skušali pritegniti ljudi, ki izhajajo iz poklicev, v katerih so bili v stiku z ljudmi, predvsem upokojene učitelje, socialne delavce … Vloga mlajših upokojencev v društvu je pri tem ključna.«
A urgentnih težav je še ogromno. Trenutno se ukvarjajo z idejo skupnosti za starejše v že obstoječih hišah. »V Dravogradu poznam ulico, na kateri je osem hiš in v njih osem starejših samskih oseb. Vsak v svoji hiši se počuti zelo nesrečno, od zadaj pa so dediči, ki jih ni doma … In takoj ko bi šel človek živet v skupnost, bi se pojavil problem, kaj se bo zgodilo, ko mama ali oče umre. Ta situacija pri nas ni dodelana, bi pa bila zelo potrebna, saj velike hiše, ki so bile zgrajene pred desetletji, danes za starejše predstavljajo velikanske probleme. Kako starejšim zagotoviti pravno varnost, da jim bo omogočena možnost bivanja v takšnih skupnostih? Kako jim zagotoviti lep zaključek življenja?« se sprašuje Željko Kljajić in skupaj s sodelavci že išče rešitve.
