»Konec decembra 2014 sva z Mihom Lobnikom, ustanoviteljem in dolgoletnim vodjem Legebitre, sedela na kavi in omenila sem mu, da bom počasi začela iskati novo službo. Pred tem sem delala kot stažistka pri evropskem poslancu, bila sem aktivna v političnem podmladku, sodelovala pri referendumski kampanji o Družinskem zakoniku leta 2012 … Legebitra je konec 2014 pridobila večji projekt v okviru Norveškega finančnega mehanizma, Odziv na HIV, hkrati pa je bila v parlamentarno proceduro vložena novela Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Miha je dejal, da bi v ekipi potrebovali nekoga z mojimi izkušnjami, beseda je dala besedo in od takrat sem zraven.«

Tako se je razpletlo, da se Lana Gobec od januarja 2015 poklicno ukvarja z zagovorništvom pravic LGBTI-oseb. Na začetku je pri Legebtiri delala predvsem na projektu Odziv na HIV, nato pa kmalu – kakor je to pri nevladnih organizacijah v navadi – vsak dan še malo tega in malo onega. Danes organizacijo vodi, kar pomeni, da skrbi za nemoteno delo enajstih zaposlenih in med petdeset in šestdeset prostovoljcev, ki vsakodnevno sodelujejo z Legebitro. Veliko njenega časa gre tudi za različne zagovorniške akcije, dialoge z ministrstvi, zagovornikom enakih možnosti, varuhom človekovih pravic in drugimi deležniki s področja človekovih pravic, s katerimi skušajo družno izboljšati položaj LGBTI-oseb pri nas.

Stigma tudi tam, kjer jo najmanj pričakuješ

Lana Gobec je najbolj ponosna, da je Legebitra danes prepoznana kot relevanten sogovornik, ki do vseh svojih partnerjev goji odgovorne in profesionalne odnose. Redno so v stiku z odločevalci, sodelujejo pri pripravah zakonodajnih predlogov, v javnih razpravah, z mnenji in priporočili pomagajo najbolj raznolikim, tudi javnim in državnim inštitucijam, recimo Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, centrom za socialno delo, pa tudi znotraj nevladnega sektorja se nanje obračajo s strokovnimi vprašanji z različnih področij pravic LGBTI-oseb, tudi z jezikovnimi vprašanji.

»Delamo na več področjih, eno najpomembnejših je zagotovo področje virusa HIV in spolno prenosljivih okužb. Gre za celostni program za spolno zdravje, ki je še posebej namenjen moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi. Izvajamo redna testiranja za HIV in druge spolno prenosljive bolezni izven zdravstvenih ustanov, tako v naših prostorih na Legebitri kot v savnah in klubih, pri čemer nismo več fokusirani samo na Ljubljano, ampak smo prisotni tudi širše. Nudimo širok nabor svetovanj in informiranj o varni spolnosti in o spolno prenosljivih okužbah,«pojasnjuje Lana Gobec.

Posebno pozornost namenjajo podpori osebam, ki živijo z virusom HIV. »Nudimo jim podporo pri odhodu na klinike, kar je čisto takšna vrstniška podpora, pa tudi zagovorniška podpora, če pride do kakšne posebne situacije. Presenetljivo je, da pri nas na področju virusa HIV še zmeraj obstaja velikanska stigma v zdravstvu, kjer bi pričakovali najbolj napredno okolje in največ informiranosti. Pričakovali bi, da zdravniki vedo, da če se oseba z virusom HIV zdravi, če dobiva zdravila, ki so učinkovita, kar pomeni, da terapija deluje, da je torej v tem primeru virus v krvi nezaznaven. Če je virus v krvi nezaznaven, potem je okužba nemogoča, neprenosljiva. Mi pa se še zmeraj srečujemo s stigmo tudi med zdravstvenimi delavkami in delavci. Ljudem odrekajo zdravljenje, recimo pri zobozdravniku, ali jih obravnavajo na neprimeren način.«

Prvi mladinski center za LGBTI-mlade

Da bi se varni, ozaveščeni in informirani prostori za LGBTI-osebe širili hitreje in bolje, pri Legebitri v sodelovanju z nekaterimi drugimi nevladnimi organizaciji svetujejo Mestni občini Ljubljana pri podeljevanju certifikata »LGBTI prijazno«, redno izvajajo kampanje za osveščanje o pravicah LGBTI-oseb, izobražujejo starše, učiteljice in učitelje ter druge šolske strokovne delavke in delavce, mladinske centre in vse, ki se po potrebi obrnejo nanje.

Tukaj pa je še pravna svetovalnica za vsa pravna vprašanja, s katerimi se morajo soočati LGBTI-osebe. »Če želi posameznica ali posameznik spremeniti oznako za spol v svoji osebni izkaznici ali potnem listu, mora pridobiti diagnozo o duševnem zdravju. To skušamo odpraviti že dalj časa, a še zmeraj neuspešno. Na videz gre zgolj za eno črko, M ali Ž, za drobceno oznako pred imenom, a če jo želiš spremeniti, moraš k psihiatru, da ti diagnosticira duševno motnjo ...«

Soočanje z takšnimi vprašanji je še posebej težko v času odraščanja. 1. januarja 2018 je na Trubarjevi cesti 76a v Ljubljani vrata odprl prvi mladinski center v Sloveniji, ki naslavlja potrebe LGBTI-mladih oseb. »Dobrodošle in dobrodošli so vse in vsi. MC Legebitra je del Mreže mladinskih centrov Ljubljana, financira ga Mestna občina Ljubljana. Lepo se dopolnjuje s programom svetovanja in samopomoči, poleg tega imamo več Erasmus+ projektov, mladinskih izmenjav, pa prostovoljstvo, ki omogoča, da se mladi prek različnih povezanih programov resnično opolnomočijo,« našteva Lana Gobec.

Pri Legebitri mladim ponujajo tako individualna kot skupinska svetovanja, vrstniške podporne skupine, kjer mladi z gostujočimi LGBTI-osebami razpravljajo o težavah, s katerimi se srečujejo. V mladinskem centru izvajajo tudi cel kup kulturnih, umetniških in drugih ustvarjalnih delavnic in tako vzpostavljajo varen in ljubeč prostor, kjer je legitimna prav vsaka identiteta.