Ko začne Jožica Verček opisovati Trško Goro, človek kar zagleda zelene hribe z goricami in šumeče lipe ob cerkvici, tam na vrhu, kjer je nebo svetlo modro in se čas za trenutek ustavi. »Povsod so vinogradi, naša zidanica pa stoji tam, od koder se najdlje vidi. Razgled gre vse do Gorjancev, čez smučišče Gače pa vse tja do kočevskih in straških hribov. Ljudje, še posebej tujci, so navdušeni. Radi pridejo. In mi jih radi sprejmemo.«
Čeprav je Trška Gora med Novomeščani od nekdaj zelo priljubljena za izlete, družinske pohode in rekreacijo, tam dolgo ni bilo prostora, kjer bi se obiskovalci lahko za hip ustavili, se spočili ali popili kozarček vina. »Začela sem razmišljati v to smer. Želela sem oživiti Trško Goro s tradicijo, tako kot je bilo včasih. Po zidanicah se je pelo, luštno imelo, in ko sem začela brskati po preteklosti, sem ugotovila, da obstaja veliko dogodkov, ki bi jih bilo vredno obuditi,« pripoveduje Jožica Verček.
»To smo lepa druščina …«
Med snovanjem svojih zamisli se je potopila v svoj otroški spomin. »Spomnila sem se na svojo krstno botro, ki je bila doma iz Šmarjete. Vedno je bila zraven pri kakšnem delu ali praznovanju v tej naši zidanici. Pa se je pripeljala z 'vagnom', smo rekli, s konji, oblečena v dolgo črno obleko, na glavi pa belo ruto, pa lase spete v kito, pa je šla dol s tega vagna, pa je z njega dvignila jerbas, pa ga dala na glavo in ga prinesla v zidanico; v jerbasu pa je bil kruh, ki se je svetil, in pečena čiba. Pečena kokoš, mi smo rekli čiba, vse je dišalo.«
Botri iz Šmarjete je bilo ime Jožefina in kot bi trenil se je iz otroškega spomina prelevila v zaščitni znak Turističnega kulturnega društva Trškogorsko srce, ki ga je Jožica Verček ustanovila z ustvarjalnimi somišljeniki. »To smo ta druščina. Jaz predstavljam botro Jožefino, v taki črni obleki z belo ruto, zraven so ženske, ki rade pojejo, čibe, ljudske pevke v dolgih rdečih krilih, belih bluzah in črnih jaknah, male punčke so čibike, moški so Trškogorci, pa še kakšne Trškogorke, takšna luštna prepoznavna skupin'ca. Naše barve so rdeča, bela in zelena. Rdeča kot ljubezen, zelena kot vinogradi in bela kot praznik,« pripoveduje Jožica Verček, ki je ponosna, da ji je v društvu uspelo povezati vse generacije.
»Nekoč je v našem vinogradu vse naredila naša stara mama, zdaj pa nje ni več in imam srečo, da nadaljuje moj sin. To je nekaj zelo lepega. Mladi danes so tako zaposleni, ampak on razume to zgodbo, bogato družinsko tradicijo, ki gre naprej. Obdeluje vinograd, da imamo svoje vino, svoj cviček. Ker zidanice ni brez vinograda in cvička in brez zidaniških dobrot.«
Mmm, tukaj se začnejo cediti sline. Jožica Verček se je med svojim društvenim udejstvovanjem vključila tudi v projekt Dolenjske dobrote, kjer je dobila certifikat za peko pletenega srca. »Za vsak dogodek spečem pleteno srce, naš praznični godovni kruh. Nikoli ne manjka.«
Vedno kaj novega
Na trškogorski mizi se pogosto znajde tudi trškogorska trgača, ki je ime dobila po trgatvi in trganju – grozdja in pogače. »Trgača je kruh, obložen s špehom, mi rečemo špeh, ne slanina. Ko je bila trgatev, so gospodinje v vinograd nesle malo pijače in malo trgače in berači so si utrgali svoj kos, da je šlo lažje naprej. V zidanici nikoli niste dobili samo pijače, vedno je bilo zraven še kaj za pod zob. Kakšen kos kruha se je v zidanici vedno našel, ga je gospodar prinesel od doma, pa kakšen špeh je v kleti visel, pa čebula, pa kuhana jajca, pa mogoče še kakšen oljnat fižol s čebulo … V naši zidanici smo si tako omislili tudi pušelšank na Trški Gori.«
Tradicija pušelšankov je še iz časov Marije Terezije, ki je kmetom dovolila, da so občasno odprli svoje hiše in brez dajatev za kakršno koli ceno prodali, kar so pridelali. »Če pride družba na Trško Goro in nas pokliče, pripravimo pušelšank, kot je treba. Vso hrano pripravimo v društvu s sestavinami z lokalnega območja. Drug drugemu pomagamo in tako spodbujamo lepo doživetje na Trški Gori. Ljudje kličejo, pridejo, če smo gor, se ustavijo, vzamejo malico in počivalnike, ki jih imamo, in se gredo med vinograde malo spočit. Pravijo, joj, je treba v vinogradu delati. Seveda je treba delati, ko je delo, ampak tudi odpočiti si je treba,« poudarja Jožica Verček.
V društvu vsako leto pripravijo kaj novega. »Za žegnanje 8. septembra smo oživili tradicijo štantov. Ponujamo spominke, predstavijo se druga društva, ženske kaj spečemo, mnoge se ukvarjajo s kmečko dejavnostjo, pridelujejo česen, povabimo rokodelce ... Letos spomladi bomo spet ponovili veseloigro z ljudskim petjem, pa prireditev Ko trškogorske lipe spregovorijo. Vinogradniško društvo Trška Gora je imelo leta 2017 cvičkovo princeso, ki je iz našega društva, pa smo skupaj postavili romantično kovano klopco na krasni lokaciji … Letos decembra bomo pri cerkvi naredili lesene jaslice. Smo že začeli s pripravami …« našteva Jožica Verček. »Veste, za zidanice se je vedno reklo, eh, pa kaj bi to. Mi pa smo našli zgodbe in nekaj, kar je za ljudi, ker je prijazno. Če so včasih ljudje tako delali, zakaj ne bi tega ohranili in obudili. Lepo je za videt in za občutit.«
