Nič čudnega, da mu je predsednik Borut Pahor leta 2017 podelil državno priznanje za izjemno prostovoljsko delo na področju socialne dejavnosti in zdravja ter da ga marsikdo kar na cesti sprašuje: »Poslušaj, Milan, kako je mogoče, da si aktiven na tolikih straneh?«
A Milan Osterc je v pogovoru o svojih dejavnostih skromen, kakor da bi kramljal o včerajšnjem vremenu. Pravi, da je prostovoljstvo odločitev za novo življenjsko pot, ki se je pri njem zgodila, potem ko je nekega dne ugotovil, da vsi ljudje, tudi on, včasih potrebujejo pomoč.
Od Pomurja do Tuzle
Leta 1995 je bil udeležen v prometni nesreči, ki mu je pustila hude telesne poškodbe. Pet let je potreboval za rehabilitacijo, šel je od vozička čez bergle in prestal več kot trideset operacij. Pred tem je delal na Policiji, tudi na vodstvenih delovnih mestih, po nesreči pa se je njegova kariera zaključila. Ves čas okrevanja ga je podpirala žena, dializna bolnica, ki je umrla leta 2000. V tistem času je spoznal, da sta oba z ženo v težkih trenutkih največ pomoči dobila od svojih prijateljev. Brskal je po sebi in odkrival, da ga je najbrž prav želja, da bi pomagal soljudem – ne da bi se tega resnično zavedal -, v mladosti pripeljala v policijski poklic.
»Vem, da policija pri družbenem ugledu pade zaradi kaznovalne politike, a verjamem, da je glavnina našega dela pomoč ljudem: varovanje, ustvarjanje ugodnih pogojev za življenje …«
Ker je bila njegova žena dializna bolnica, sam pa invalidno upokojen, so ga v Društvu ledvičnih bolnikov Murska Sobota leta 1998 povabili, naj se jim pridruži. Dve leti kasneje je postal tajnik društva in urednik njihove spletne strani. »21 let sem živel z dializno bolnico in pridobil marsikatero izkušnjo, obvladal pa sem tudi delo z računalnikom.« Tajnik društva je zdaj že 19 let, dva mandata pa tudi podpredsednik Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije, kjer je odgovoren za mednarodno sodelovanje.
»Leta 2015 smo v Bosni in Hercegovini ustanovili Mrežo transplantiranih jugovzhodne Evrope, v katero je danes vključenih že osemnajst organizacij iz osmih držav nekdanje Jugoslavije ter iz Romunije in Bolgarije. Podpirati želimo ljudi na Balkanu, ki se morajo soočati z resnično slabimi razmerami glede presaditev organov. Slovenija in Hrvaška imata te stvari sistemsko urejene, v Bosni pa, če nekdo potrebuje presaditev organa, najprej skuša zbrati 50, 60, 70 tisoč evrov, ki jih nato odnese v Francijo ali še kam drugam, da si na lastno pest nabavi organ.«
Milan Osterc je ponosen, da je prav na pobudo njihovega »Akcioni tima« Bosna in Hercegovina pred kratkim sprejela nov zakon o darovanju organov. »A zdaj je treba še poskrbeti, da zakon ne bo le mrtva črka na papirju,« poudarja in opozori na Evropski dan darovanja organov, ki ga bodo letos s posebnim kongresom obeležili 19. oktobra v Tuzli.
Nova pot
Poleg tega je Milan Osterc tudi predsednik krajevne organizacije Rdečega križa Cankova in Društva upokojencev Cankova. Kot član komisije za informiranje pri Zvezi društev upokojencev Slovenije pomaga 35 upokojenskim društvom pomurske pokrajinske zveze pri delu z računalniki. Je član upravnega odbora Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje, v katerem je lansko leto s predsednikom Dragom Ribašem in 34 avtorji uspel izdati knjigo Pomurje je gorelo modro. Gre za dve zajetni knjigi z več kot 700 stranmi, na katerih so natančno popisana dejstva o delovanju pomurskih policistov pri obrambi samostojne Slovenije.
Leta 2002 je ustanovil prvo društvo za zdravljenje odvisnosti v Pomurju, Društvo za zdravo življenje Nova pot Radenci. Ves ta čas je predsednik društva, odgovoren za administracijo, zbiranje sredstev, pripravo poročil in povezovanje s stroko. V društvu so vzpostavili sedem skupin, ki imajo okoli sto uporabnikov na različnih stopnjah zdravljenja odvisnosti od alkohola. Poleg tega kot koordinator štirih centrov za zdravljenje v Pomurju sodeluje z mnogimi institucijami in društvi.
»Zdravljenje odvisnosti od alkohola traja pet let, z vsako skupino se srečujemo vsak teden uro in pol. Sicer sem pravnik notranjih zadev, a letos sem opravil tudi preverjanje usposobljenosti za strokovnega sodelavca za socialno varstvo za delo v terapevtskih in drugih programih za urejanje socialnih stisk, povezanih z alkoholom, na 6. ravni zahtevnosti. V društvu imamo tudi zdravnika in na vse načine poskušamo pomagati vpletenim, svetujemo tudi svojcem, kako lahko svojega družinskega člana, zakonca, otroka, pripravijo, da stopi na pot rehabilitacije … To so intenzivna srečanja, spletejo se močne vezi.«
Milan Osterc je nevladnik 24 ur na dan, 365 dni na leto. »Po prometni nesreči pet let praktično nisem živel. Skušal sem nadoknaditi za nazaj, a sem ugotovil, da se ne da. Treba je iti z življenjem naprej. Pred šestimi leti sem na nekem psihološkem testu naletel na vprašanje: koliko dajete zase? Od ena do pet sem lahko dal slabo dvojko. Ugotovil sem, da če želiš nekomu nekaj dati, moraš tudi sam sebi dati, v vseh pogledih: v izobraževanju, v zdravstvenem, v duševnem smislu. Moraš se čuvati, sam sebe 'osveževati'.« Velikokrat se zahvali ljudem, da so mu dovolili, da je postal njihov prostovoljec. »Ljudje ti morajo dovoliti pristop, da vstopiš v njihovo življenje, v njihove stiske. Skozi dolga leta si moraš pridobiti zaupanje in ga nikoli, nikoli zlorabiti. Prostovoljstvo je poslanstvo, ki se ga učiš vsak dan znova.«
