Sproščeni nasmehi v zadnjem kilometru, stisk pesti in rahel objem s Tadejem Pogačarjem še pred ciljno črto, so bili v Bilbau jasen znak, da je bila rdeča majica Primoža Rogliča verno pripeljana še 171 kilometrov bližje Madridu. Le na zadnjem strmem vzponu na Alto de Arraiz (3 kilometre) je Miguel Angel Lopez krajše pospeševal, poskrbel za selekcijo, vendar je Roglič hitro odgovoril na napad in več od spogledovanja ni bilo. »Bil je dober dan. Pričakoval sem, da me lahko kdo preseneti, a ni bilo težav. Poskušam voziti zbrano. Pomaga mi močna ekipa,« je Primož Roglič izpolnjeval medijske obveznosti. Ko je beseda nanesla prav na samozavest, ki jo na daleč izžareva, je z nasmehom izstrelil: »Ni samozavesti brez močnih nog.«
Poskus Lopeza na zadnji klanec je bil zagotovo narejen z namenom. Selekcijo je preživelo dvajset kolesarjev, Roglič in Pogačar sta bila suverena. Slab znak pa je, da so Rogliča osamili od pomočnikov, Američana Seppa Kussa in Novozelandca Georgea Bennetta, ki sta na cilj pripeljala v zasledovalni skupini. Zadnje kilometre je tako ostal brez podpore, če bi jo potreboval, oziroma če bi se kaj okvarilo ali pripetila druga nezgoda. Morda je bila to le taktična poteza, da sta prihranila nekaj moči. To bo nujno. »Ekipa je znova naredila veliko delo. Ritem dneva je bil ves čas zelo visok. Beg je uspel zelo pozno. Prevzeli smo odgovornost kot ekipa. Na zadnjem klancu ni bilo problemov. Jutri se bodo tekmeci zagotovo vrnili na delo,« je našteval Roglič.
Konkurenčne ekipe so na zadnjem klancu žal tudi dobile podatke, kako daleč in do kakšne hitrosti nese pomagače. V cestnem kolesarstvu so vati moči del taktike. To bo ključno v dneh z več zaporednimi vzponi, na primer v petek in še bolj v nedeljo. Še posebej je to pomembno na ozkih kozjih baskovskih stezicah, kjer spremljevalni avtomobili z veliko težavo sledijo svojim kolesarjem in ni hitre asistence. Ob cesti in na njej je fanatična baskovska publika, ob kateri je tudi potrebna zvrhana mera pazljivosti. Navdušenje mnogi, tudi današnji junak dneva Philippe Gilbert, jemljejo kot dodatno motivacijo, ob kateri so zmage še slajše. Belgijska legenda desetletja je z deseto etapno zmago na tritedenskih dirkah navijače primerjal celo z domačo Flandrijo. Za kolesarje kova Primož Roglič, za katere je pomembna tudi varna in hitra pot do cilja, je lahko že majhna nerodnost velika past.
Znotraj karavane je toliko bolj pomembno, kakšen ugled in status ima kolesar. Po dvanajstih dneh zelo zahtevnih etap, kakršnih v prvem delu nemara v zgodovini moderno zasnovane Vuelte še ni bilo, je po zaostankih hierarhija zelo jasna. Mladostniška sproščenost in veselje, ki ju kaže najmlajši v karavani Tadej Pogačar, sta dober znak. »Dobro sem se počutil. Vsi najboljši smo bili spredaj. Pripravljen sem bil na napad. Bil sem zadovoljen, da sva s Primožem v redu preživela še en dan. Vesel sem zanj, zasluži si rdečo majico in želim, da jo pelje do Madrida,« je vtise delil Pogačar. Mnenje mladinca med izkušenimi mački seveda še nima polne veljave. Z dosežki pa hitro dobiva svoj prostor in če se čuti sproščeno, je to dober znak. Znotraj vodilne skupine je hierarhija očitna. Če Primož Roglič gospodari v rdeči, je poglavar izkušeni Alejandro Valverde (Movistar). Način njegove vožnje vedno sporoča njegove namere. Danes ni bil na preži in bolj kot na izzivanje je opozarjal na nevarnosti na cesti. Valverde tudi diktira malce razglašenemu orkestru španske ekipe. Sodelovanje med njim, Kolumbijcem Nairom Quintano in pomočnikom Marcom Solerjem je vseskozi vprašljivo. Razlog tiči predvsem v statusu v ekipi. Quintana, zmagovalec Vuelte izpred treh let, se konec sezone seli v francosko ekipo Arkea Samsic, Valverde in Soler pa ostajata. Slovenca sta to doslej dobro izkoristila. A tako miroljubno kot danes zagotovo ne bo ostalih 1500 kilometrov. Že jutri ne, ko kolesarje čaka zelo strma vzpetina Los Machucos, je prepričan Roglič: »Napade pričakujem. Zagotovo.«
