V nedeljo je Inter gostovali pri Cagliariju. Pisala se je 72. minuta in gostje so imeli pri rezultatu 1:1 na voljo enajstmetrovko. K žogi je stopil novinec v ekipi Romelu Lukaku, ki je v italijansko prvo ligo prišel iz Manchester Uniteda. Le nekaj trenutkov kasneje se je žoga znašla za hrbtom Robina Olsna, belgijski napadalec je po žogi s svojo topovsko levico udaril tako močno, kot bi bilo okroglo usnje nemara glava kakšnega navijača, nato pa resno bolščal na tribune za vrati nasprotne ekipe. In res: če povišate glasnost posnetka in prisluhnete pozorneje, se v ozadju jasno sliši oponašanje opic, ki se razlega iz ust domačih navijačev. Nikakor ne prvi primer rasizma na italijanskih stadionih in žal tudi ne zadnji, a kar je sledilo po tekmi na družbenih omrežjih, je enostavno norost prve vrste.
»Razumemo, da se ti je vse skupaj lahko zdelo rasistično, ampak temu sploh ni tako. V Italiji zgolj skušamo na različne načine pomagati svoji ekipi. Nasprotnike želimo s provociranjem le zmesti. Prosim, štej obnašanje italijanskih navijačev kot obliko spoštovanja, saj se v ozadju (op. a. opičjih krikov) skriva strah pred tvojimi zadetki in ne, ker bi te sovražili ali bi bili rasisti,« se je glasil odziv navijačev, temu pa dodali: »Italija ni kot številne druge evropske države, kjer je rasizem resničen problem.«
»Ne rasizem, znak spoštovanja«
Prevod? Torej v Italiji rasizem sploh ni rasizem, če le svoja najnizkotnejša čustva prihraniš za obisk nogometnega stadiona. Opičji kriki ob tem, ko temnopolti igralec nasprotne ekipe izvaja enajstmetrovko, so pravzaprav izraz spoštovanja, najvišja oblika priznanja, ki pa začuda ni doletela najboljšega igralca lige, Cristiana Ronalda. Portugalski zvezdnik o tej krivici, ki se mu godi, začuda tudi ni spregovoril prek svojih menedžerjev, kot je v primeru zlata žoga Modrić. A podatka, ki naredi zgodbo bistveno bolj bizarno, sploh nismo navedli. Zgornja izjava namreč ni prišla iz vrst Cagliarjevih navijačev, temveč Interjeve navijaške skupine.
Noro, nenavadno? Res gre za nadvse čuden splet okoliščin, a navsezadnje zadeva morda vendarle ni tako zelo komplicirana, kot se zdi na prvi pogled. Vse dobi veliko več smisla, v kolikor vemo, da se Interjevi navijači pravzaprav niso postavili v bran navijačev nasprotne ekipe ali v bran rasizmu italijanskega nogometa, temveč zgolj branijo svojo pravico, da se na tekmah še naprej obnašajo kot opice. Italijanska zveza (zaenkrat) molči, v preteklosti pa Cagliarija kljub neprimernemu obnašanju navijačev že večkrat ni kaznovala. Nazadnje maja letos, ko so se spravili nad Moisa Keana in lani, ko so se z rasističnimi žaljivkami lotili Blaisa Matuidija.
