Namizni tenis imam rad od malih nog. Morda nisem bil vrhunski športnik, a sem bil namiznoteniški igralec, ki je več let igral z žarom in motivacijo. Ob vseh obveznostih, ki jih imam v poslovnem svetu, odločitev ni bila intuitivna, saj prinaša dodatno obveznost in odgovornost.
Drži, da vas je o tem položaju prepričal nekdanji predsednik Marjan Hribar?Z mano se je pogovarjalo več namiznoteniških kolegov, seveda tudi Hribar kot prejšnji predsednik. Spraševali so me, ali bi bil pripravljen prevzeti namiznoteniško zvezo, in po tehtnem premisleku sem privolil v to. Ocenil sem, da lahko z izkušnjami in energijo pripomorem k razvoju slovenskega namiznega tenisa. Verjamem, da ima ta športna panoga prostor v naši državi. Veliko je mogoče narediti na eni strani za njeno popularizacijo, na drugi pa jo uporabiti v druge vzgibe, ki niso zgolj tekmovalni.
Katere druge vzgibe imate v mislih?Zanima me širši aspekt ukvarjanja z namiznim tenisom. Poleg tekmovalnega me zanima rekreativni program, ki je v Sloveniji zelo razširjen, in denimo tudi zdravstveno-terapevtski. Moj cilj je, da bi povezali ljudi, ki imajo namizni tenis radi, ter z njimi poiskali skupno vizijo. Namizni tenis je šport, ki zahteva veliko gibalno koordinacijo, v njem ni telesnega kontakta z nasprotnikom, zato se lahko zelo koristno pojavlja v omenjenih več športnih in terapevtskih dimenzijah. Naj poudarim, da je slovenski namizni tenis v zadnjih letih zelo uspešen tudi tekmovalno. Dokaz za to je, da nas je Olimpijski komite Slovenije uvrstil med olimpijske športe prve kategorije.
Ko ste bili še aktivni igralec, je glavnina slovenskega namiznega tenisa prihajala iz Ljubljane in Maribora. V največjih slovenskih mestih je v zadnjih letih v tej športni panogi velika praznina.To je dejstvo, ki se ga nameravamo v zvezi lotiti z vso resnostjo in bo ena od naših prioritet. Verjamem, da bo mogoče z usmerjeno aktivnostjo doseči večje in boljše učinke, da bosta tako Ljubljana kot Maribor ponovno dala bistveno več kakovostnih namiznoteniških igralcev. V mojih igralskih časih je bilo tudi večje število klubov, ki so imeli ogromno podmladka in posledično široko bazo. Navsezadnje je Namiznoteniška zveza Slovenije prostovoljna organizacija klubov. Članov imamo sicer več kot 30, a kolikor vem, je klubov, ki se v Sloveniji ukvarjajo z namiznim tenisom, krepko čez sto. Tu so velike rezerve na vseh področjih, ki sem jih prej omenil.
Kot bankirja vas je pred prevzemom funkcije bržčas zanimala bilanca stanja. Kakšna je bila?Pri primopredaji smo se ukvarjali s podrobnostmi, za nami je prva seja izvršnega odbora. Ključno je, da prepoznamo obveznosti in terjatve zveze ter srednjeročno zagotovimo zadostno financiranje za trdno tekoče poslovanje in predvsem razvojne programe, s katerimi bomo zagotavljali kontinuiteto vrhunskih reprezentančnih uspehov v vseh starostnih kategorijah.
V izvršni odbor NTZS ste pripeljali uspešna poslovneža, kot sta Tibor Šimonka in Jože Mermal. Koliko se bo to poznalo pri proračunu?Na zadnji volilni skupščini je bil izvoljen nov sedemčlanski izvršni odbor. Imena v njem jamčijo, da se bomo zadeve lotili profesionalno, saj zastavljamo svoj ugled. Na drugi strani imamo v tej državi mrežo poznanstev, v okviru katere lahko potencialno nagovarjamo interese namiznega tenisa. Računam, da bo izvršni odbor sodeloval tvorno in produktivno v interesu slovenskega namiznega tenisa. Ena od naših nalog je, da skušamo poleg institucionalnih sredstev, ki jih prejemamo od javnih institucij, na trgu pridobiti nekaj dodatnega denarja. Ta bi bil na razpolago za tekmovalne in promocijske programe. V odvisnosti od uspešnosti pridobivanja sredstev se bomo pri svojih programih morali omejevati oziroma jih nadgrajevati. Želimo delovati transparentno, profesionalno in odgovorno.
Se v zvezi obetajo kakšne kadrovske okrepitve?V prehodnem obdobju bomo analizirali stanje in se dogovorili, kaj si lahko privoščimo. Moja ambicija je, da zagotovimo dodatno energijo. Predvsem kar zadeva programe, povezane s pokrovitelji, ki danes ne podarjajo več zgolj denarja, ampak razumljivo pričakujejo aktivacijske aktivnosti, od katerih imamo oboji koristi.
Na Otočcu je bil več let namiznoteniški center, kjer so se vzgojili številni uspešni igralci. Zakaj je propadel?O tem težko sodim. Menim, da je projekt trčil ob določene vsebinske in materialne omejitve. Prišlo je do preloma generacije in uspešni igralci so se odpravili v tujino. Po moje tudi lokacija ni bila najbolj posrečena.
Se torej spogledujete z novo lokacijo namiznoteniškega centra Slovenije?V namiznoteniški zvezi bomo najprej temeljito preučili, ali ima nacionalni center dodano vrednost. Na prvo žogo kaže, da je tako in da je smiselno vložiti napore v to, da ga ponovno oživimo. Moja vizija je, da bi bil center zagnan v okolju, ki mladim omogoča, da se izobražujejo, in da je logistično ugoden za vse Slovence. Kot nekdanji zelo močan namiznoteniški center z osrednjo geografsko lego in obširnimi šolskimi programi se za to sama po sebi ponuja Ljubljana, ki pa ima trenutno le dva resno delujoča kluba, v Zalogu in na Kodeljevem. V nacionalnem vadbenem centru vidim dodano vrednost, saj daje možnost treniranja igralcem, ki v domačem okolju nimajo možnosti napredka. V zadnjem obdobju se je razvilo nekaj uspešnih klubov v manjših slovenskih krajih, ki pa v veliki meri slonijo na entuziazmu posameznih trenerjev in igralcev. Zato prej ali slej trčijo ob meje lokalnega okolja, kjer nimajo možnosti pravega napredka.
Potekajo že kakšni pogovori o morebitni ljubljanski lokaciji?Za zdaj imamo le ideje. Če se bomo odločili za projekt, bomo iskali potencialne partnerje. Morali se bomo pogovoriti tudi z mestnimi predstavniki ter skupaj iskati lokacijo. Morda bi lahko začeli skromneje, s šestimi ali sedmimi mizami, saj ni treba, da jih je takoj dvajset.
Imate v mislih kakšno ime, ki bi vodilo center?Nismo še tako daleč z razmišljanjem. Ve pa se, kdo je center vodil prej in kako uspešen je bil.
Kot oče šolarja, ki trenira na Kodeljevem, poznate razmere v Sloveniji. Se po regijah vadi kakovostno?Izrazito me skrbi, ker smo izgubili nekaj tradicionalno močnih namiznoteniških centrov. Potrudili se bomo prepričati lokalna okolja, da je vredno vlagati v namizni tenis. Pozitivno pa je, da se je pojavilo nekaj manjših novih klubov, ki so vzgojili državne prvake in reprezentante. Trenutno ima denimo uspešen slovenski klub težave z dvorano. Poskušali bomo pri tem pomagati. Ne moremo deliti denarja, lahko pa morda pomagamo pri pogojih za delo.
Slovenski namizni tenis je vzgojil Darka Jorgića in Denija Kožula, ki naj bi v prihodnjih letih vlekla slovenski rezultatski voz. Zadnji dve desetletji je bil ambasador slovenskega namiznega tenisa Bojan Tokić. Vaš pogled?Dosežki slovenske moške članske in mladinske reprezentance so vredni vseh pohval. Članska ekipna kolajna na evropskem prvenstvu v izjemno močni konkurenci je res poseben dosežek. Gonilna sila so igralci, ki ste jih izpostavili. Za njimi imamo še nekaj obetavnih mladincev, potem pa je za zdaj precejšnja praznina. Skrbi me, ker nismo ustvarili širšega nabora. Zato je ideja vadbenega centra toliko pomembnejša. Za dolgoročno vzdržne odlične rezultate preprosto moramo zagotoviti kontinuiteto oziroma redno vzgojo vrhunskih igralcev v vseh starostnih kategorijah.
Pa pri ženskah?Ta zgodba je bistveno zahtevnejša. Pri pionirkah in mladinkah še imamo kakovostne igralke, ki pa na poti do članske kategorije v pubertetnem obdobju prehitro prenehajo igrati. Takšne težave imajo tudi v drugih športnih panogah in z njimi se bomo morali ukvarjati. Trenutno imamo nekaj obetavnih mladink, nimamo pa popolne močne članske ekipe.
