Noah Baumbach je v prvih letih svoje filmske kariere posnel nekaj krasnih filmov (Sipa in kit, Margot na poroki), v zadnjih letih pa so bili njegovi filmi manj posrečeni (Mistress America). Z Zgodbo o zakonu se režiser, kot kaže, vrača v staro formo. V uvodnem prizoru filma slišimo zakonca Nicole (Scarlett Johansson) in Charlieja (Adam Driver) ljubeče pripovedovati drug o drugem, nekaj minut pozneje pa se izkaže, da sta besedili pravzaprav napisala na prošnjo mediatorke, ki jima poskuša pomagati zakon končati čim bolj mirno. Postopoma izvemo, kaj je šlo narobe: Nicole je svojo filmsko kariero v Los Angelesu postavila na stran, da se je lahko s Charliejem preselila v New York in igrala v njegovem gledališču, nato se je od njega začela vse bolj oddaljevati. Charlie se je ob tem počutil osamljenega, ženino odrekanje lastnim željam pa je imel za samoumevno. Razmerje kljub nekdanji ljubezni postaja vse bolj antagonistično in celo strupeno, razhod pa režiser prikaže izjemno pronicljivo in z dovolj sočutja, da pred gledalci izriše bolečo človeško zgodbo o univerzalni želji po bližini in hkratni nezmožnosti, da bi jo zadržali.
Samota
Na neki način se – morda nepričakovano – s podobno temo ukvarja tudi znanstvenofantastični film Jamesa GreyaAd Astra. Astronavt Roy McBride (Brad Pitt) je eden najboljših, pa tudi sin legendarnega raziskovalca vesolja Clifforda McBrida (Tommy Lee Jones), ki je pred tremi desetletji izginil nekje v bližini Neptuna na misiji iskanja nezemeljskega življenja. Po nerazložljivem izbruhu kozmičnih žarkov Američani posumijo, da je zanje morda vendarle kriv preživeli McBride – in tako se na misiji na drugi konec sončnega sistema znajde njegov sin. Kljub osupljivi vizualni podobi in mojstrsko ustvarjenemu vzdušju osamljenosti in zapuščenosti vesoljskih popotnikov in prebivalcev na planetarnih bazah je Ad Astra v svojem bistvu film o odnosu med očetom in otrokom: očetom, ki si zaradi svoje obsedenosti z odkrivanjem vesolja ni nikdar vzel dovolj časa za sina, in sinom, ki je postal najboljši med svojimi vrstniki na istem področju, a se njegove rane niso nikoli zacelile. Astronavti, ki se po dolgem popotovanju skozi vesolje vrnejo na Zemljo in ugotovijo, da je tisto, kar so ves čas iskali, pravzaprav doma, morda v smislu filmskih pripovedi res niso nič novega, niti ni nič novega to, da znanstvenofantastični žanr ustvarjalcem služi kot sredstvo, metafora za raziskovanje drugih, povsem človeških tematik. Kljub temu je Ad Astra film, ki s svojim žalobnim vzdušjem z gledalcem ostane tudi po koncu projekcije. K temu je nedvomno pripomogel Brad Pitt, ki se je otresel še zadnjih ostankov nekdanje deškosti in je kot potrt, zaprt in resnoben moški, kljub zunanji mirnosti poln bolečine, morda nastopil celo v svoji najboljši vlogi doslej.
Joker
Eden najtežje pričakovanih filmov je bil največji blockbuster v tekmovalnem programu: JokerTodda Phillipsa je predzgodba enega najbolj enigmatičnih nasprotnikov Batmana vseh časov, ki mu je svojevrstno globino tik pred svojo smrtjo vdahnil že Heath Ledger v Temnem vitezu. Če smo o Jokerju v glavnem vedeli le, da je izjemno nepredvidljiv, psihopatsko sadističen in ima sprevržen smisel za humor, potem predzgodba Todda Phillipsa, človeka, iz katerega bo nastal zlikovec, umesti v povsem konkretno okolje: Gotham (ki spominja na New York) pred nekaj desetletji, na vrhuncu prepada med bogatimi in revnimi. Bodoči Joker – Arthur Fleck (igra ga pričakovano odlični Joaquin Phoenix) – je reven, duševno bolan moški, ki za preživljanje sebe in svoje matere nastopa kot maskota v prodajalnah, četudi si v resnici želi postati standup komik, in ki zaradi krčenja javnih sredstev izgubi dostop do psihologinje in zdravil. Ko ubije tri wallstreetovce, ki se na podzemni železnici nad njim brutalno znesejo, s svojim »uporom proti eliti« navdahne protestniško gibanje.
To spominja na gibanje Occupy pred slabim desetletjem, ekstremni razdor med premoženjem bogatih in revnih pa na stanje današnjih razlik med privilegiranimi in čedalje širšim družbenim »robom«, severom in jugom, zahodom in vzhodom; Joker si tako pripravi izvrsten teren za pronicljiv družbeni komentar. Kljub temu se ne more zares oddaljiti od reakcionarnih okvirov lastne mitologije in raje ubere konvencionalno, ideološko problematično pot. Junak še naprej ostaja Batman – izbranec, sin milijarderjev, ki je primernejši za reševanje družbe kot »ljudstvo«; pravzaprav ga »ljudstvo« potrebuje, da naredi red. Joker in drugi protestniki, ki nosijo njegove maske, pa v filmu ostanejo »klovni« – nezmožni, da bi ubežali tako revščini kot tudi svoji sprevrženosti in inherentni nasilnosti.
