Čeprav številne organizacije in strokovna javnost že leta opozarjajo, da argument o »zgolj kakovosti« ne drži vode – saj ne upošteva nezavedne pristranskosti in drugih dejavnikov, ki poglabljajo neenakost –, je umetniški direktor Mostre Alberto Barbera tudi letos ponovil, da filme izbira glede na »kvaliteto« in da je proti kvotam za ustvarjalke in manjšine. Po robu se mu je na tiskovni konferenci ob odprtju festivala postavila predsednica letošnje žirije, argentinska filmarka Lucrecia Martel, ki je poudarila, da kvote zagotovo niso idealna rešitev, so pa po njenem mnenju edini način, kako filmsko industrijo pripraviti do tega, da bi začela razmišljati drugače in začela drugače gledati tudi na filme, ki jih snemajo ženske.
Lucrecia Martel je bila kritična tudi do tega, da v tekmovalnem programu sodeluje film Romana Polanskega, kar je po mnenju nekaterih legitimnost odločitev letošnje žirije že na začetku postavilo pod vprašaj. Kljub temu je poudarila, da se po vsej verjetnosti ne bo udeležila gala prireditve ob premieri filma, in celo, da režiserju v primeru zmage ne bi čestitala, ter dodala, da s takšno odločitvijo predstavlja veliko Argentink, ki se borijo za pravico v primerih spolnega nasilja, podobnih dejanju Romana Polanskega. Njegov film Obtožujem se naslanja na Zolajev istoimenski tekst ob obsodbi Dreyfusa, režiser pa ne skriva, da med njegovim življenjem in življenjem filmskega protagonista obstajajo določene vzporednice; v pogovoru za vodilne filmske medije je dodal, da naj bi se mu snemanje filmov, kot je ta, pomagalo soočiti s tem, da ga preganjajo zaradi obtožbe.
Odprtje razočaralo
Odprtje letošnje Mostre je bilo pod pričakovanji tudi v filmskem smislu. Japonski režiser Hirokazu Koreeda, ki ga poznamo po humanističnih, nežnih in melanholičnih filmih o »običajnih ljudeh« in njihovih težavah, kot sta Sestrica in Tatiči, je film Resnica posnel v francoskem in angleškem jeziku, v njem pa nastopajo Juliette Binoche, Catherine Deneuve in Ethan Hawke. Že zasnova je povsem drugačna od tipičnega filma Hirokazuja Koreede: zgodba je postavljena v svet francoske igralske smetane. Catherine Deneuve igra Fabienne, legendarno filmsko igralko, ki je za uspeh v filmih pripravljena žrtvovati vse, tudi lastno družino, Juliette Binoche pa njeno odtujeno hčer Lumir, ki zaradi materinih dejanj v njeni mladosti še vedno goji zamero; njen mož, ameriški televizijski igralec (Ethan Hawke), je komaj ozdravljeni alkoholik, ki ga napetost med materjo in hčerjo tako vrže iz tira, da začne spet piti. Gonilna sila filma so ženske – te se med seboj borijo za uspeh, za pozornost, za najboljšo zgodbo. Kljub temu, da je Resnica morda čisto soliden izdelek, ni povsem jasno, zakaj je Hirokazu Koreeda svoj prvi izlet v francosko-angleško govoreči film izkoristil prav za to, da bi posnel precej generičen francoski umetniški film.
Prodor Savdijke
Svoj novi film je predstavila tudi savdska režiserka Haifa Al Mansur, ki filme snema v Savdski Arabiji, pa tudi v ZDA in Veliki Britaniji. Na tiskovni konferenci ob projekciji filma o savdski zdravnici, ki kandidira na lokalnih volitvah, so jo med pripovedovanjem o lastnih izkušnjah kot prve savdske režiserke premagale solze, in dodala je, da upa, da bo naslednji generaciji žensk lepše, kot je bilo njej. Prav mogoče je torej, da ima tudi The Perfect Candidate (Popolna kandidatka) nekatere avtobiografske elemente; Maryam (Mila Al Zahrani) je zdravnica, ki ji pacienti včasih ne dovolijo, da bi jih pregledala, ker je ženska, in ki ne more na zdravstveno konferenco v Riadu, ker nima urejenega dovoljenja svojega »varuha«, da bi lahko potovala. Da bi končno uredili cesto pred bolnišnico, kandidira na lokalnih volitvah, pri čemer se mora spopadati z žaljivimi opazkami o tem, kako se »razkazuje moškim«, z nezanimanjem volilk za politiko in z diskriminatorno zakonodajo, ki ji ne dopušča, da bi volilce nagovorila enakovredno s svojimi moškimi kolegi. Popolna kandidatka je tako film, ki pripoveduje predvsem o položaju žensk v Savdski Arabiji, z estetskega stališča pa je precej povprečen filmski izdelek, ki ostaja pod nivojem režiserkinega prvenca Zeleno kolo.
