O mladostnem, »milenijskem« filmu Ene SendijarevićOdpelji me nekam, kjer je lepo, ki je svetovno premiero doživel januarja v Rotterdamu, smo od tam že poročali; gre za zgodbo o na Nizozemskem rojeni Almi (Sara Luna Zorić), ki skozi komično, surrealistično potovanje prvič odkriva Bosno – in s tem samo sebe. Režiserka tako upodablja lastno izkušnjo dvojne identitete in dejanskost vedno globljega brezna med dvema Evropama.
Nagrado za najboljšo režijo je dobil turški režiser Emin Alper za Sestre, film o treh odtujenih sestrah, ki se snidejo v podeželski hiši svojega očeta. Kritiki so se v veliki večini strinjali, da ga odlikuje predvsem vizualna podoba, ki je veliko bolj ustvarjalna, premišljena in dodelana kot sama pripoved in dialogi v filmu; režiserja naj bi pri upodabljanju zasneženih gora in chiaroscurovskih podob notranjih prostorov navdihnile slike starih holandskih mojstrov. Nagrado za najboljšo igralko je dobila Irini Jambonas za vlogo policistke, ki se trudi delovati pravično v s korupcijo prepleteni družbi, kjer zakoni za elite ne veljajo, v bolgarskem filmu ObhodiStefana Komandareva, nagrado za najboljšega igralca pa je dobil Gruzijec Levan Gelbakhiani za glavno vlogo v filmu In potem smo plesali, ki ga je posnel švedski režiser gruzijskega rodu Levan Akin.
Izvrstna igra v povprečnem filmu
Njegova pripoved o plesalcih, ki se zaljubita v homofobni gruzijski družbi, je bila v Sarajevu zelo dolgo tudi na prvem mestu po priljubljenosti med občinstvom. Gelbakhiani igra Meraba, prizadevnega člana gruzijskega nacionalnega plesnega ansambla, ki vlaga vso energijo v ples, popoldansko natakarsko delo ter skrb za svojega divjega starejšega brata in mater, ki ne zmore plačati položnic. Nekega dne se skupini pridruži Irakli in Merab, ki je že od desetega leta »nekako v zvezi« s svojo plesno partnerico Mary (čeprav gre bolj za platonsko ljubezen), se zanj vname takoj, kljub temu da je Irakli njegov tekmec. Gelbakhiani v povsem korektno napisanem in posnetem filmu zares da vse od sebe, tudi pri prizorih plesa, a je film sam v svojem zapletu in razpletu dokaj predvidljiv in na neki način spominja na gruzijsko različico Guadagninovega Pokliči me po svojem imenu.
Za najboljši dokumentarni film so razglasili film Hilala BaydarovaKo so rasli kakiji, medtem ko je nagrado za najboljši dokumentarec po izboru občinstva dobil makedonski film Dežela medu) Ljubomira Stefanova in Tamare Kotevske. Gre za film o petdesetletni, morda zadnji nomadski čebelarki v Makedoniji Hatidže Muratovi, ki skrbi tako za čebele, živeče v skalah, kot za tiste, ki živijo v panju na njeni domačiji, in se s svojim delom za silo preživlja. Njen tihi, mirni način življenja ogrozi potujoča družina, ki se nastani v sosednji zgradbi ter s seboj pripelje glasna vozila, kričeče otroke in ogromno čredo živine. Dežela medu je strogo observacijski dokumentarec, ki pod drobnogled vzame krhko ravnovesje med človekom in naravo. Film, ki je nastajal tri leta, je osupljiv tudi vizualno – kot da bi na neki način hotel reči, da se veličastne pokrajine človeški spori vsaj dolgoročno ne morejo zares dotakniti.
