V petek se je s slavnostnim odprtjem začela že 25. izdaja mednarodnega filmskega festivala v Sarajevu, ki v četrt stoletja ni postal le velik (ne samo filmski) dogodek, temveč tudi stičišče, kjer ustvarjalci iz regije prihajajo v stik s filmskimi industrijami in TV-industrijami z Bližnjega vzhoda, iz Azije ter Severne in Južne Amerike. Po rdeči preprogi sta se sprehodila mehiški režiser Alejandro González Iñárritu in poljski režiser Pawel Pawlikowski, dva izmed dobitnikov častnega srca Sarajeva.
Pogovor z Iñárritujem, ki ga poznamo po filmih, kot so Povratnik, Birdman, Čudovito, 21 gramov, je v nedeljo prišlo poslušat toliko ljudi, da je narodno gledališče v središču mesta skorajda popokalo po šivih. Ustvarjalec, čigar filmi redno tekmujejo za najprestižnejše filmske nagrade – oskarje, bafte, zlate globuse –, je v pogovoru film cinično označil za danes najvplivnejšo umetnostno zvrst, ki je ravno zato postala »orgija interesov«; razkril je še, da se sam od lastnega ega poskuša oddaljiti s pomočjo čuječnostne in transcendentalne meditacije.
Mračna vizija prihodnosti
Med favoriti občinstva je sicer za zdaj brazilsko-francoski film Bacurau, distopični vestern o majhni istoimenski brazilski vasici, ki po smrti matriarhinje Carmelite nepojasnjeno začne izginjati z zemljevidov. Nekaj dni za tem prenehajo delovati mobilni telefoni in zmanjka elektrike. Ko tiste, ki poskušajo vasico zapustiti, vedno znova najdejo ustreljene v travi, vaščanom postane jasno, da jih nekdo načrtno napada. Režiser Kleber Mendonça Filho v filmu naslika paranoiden portret bližnje prihodnosti: Brazilijo začnejo obiskovati bogati belci, skupina Američanov, ki jih vodi Nemec (Udo Kier), ki Brazilcev nimajo za ljudi, temveč za tarče, na katerih lahko sproščajo jezo in žalost – saj pač niso belci.
Bacurau je s svojo žanrsko zasnovo povsem drugačen film od prejšnjega režiserjevega filma Aquarius, v katerem se mora prebivalka nekoč prestižnega, danes pa skoraj zapuščenega stanovanjskega naselja spoprijeti z izsiljevalsko politiko nepremičninskih korporacij in v katerem, tako kot v Bacurau, nastopi ena najbolj znanih brazilskih igralk Sônia Braga. Bistvo obeh filmov pa je vendarle podobno: ponekod rušijo stanovanja, drugod uničujejo vasice, njihovi prebivalci pa izginjajo neznano kam. Oba filma hkrati delujeta kot ostra kritika brazilske politike, pri kateri sta na prvem mestu premoženje in zaslužek, četudi na račun socialne varnosti, življenjskega prostora in celo teles ljudi.
Ohromelost vsakdana
V tekmovalnem programu je do svoje države podobno kritičen bolgarski režiser Stefan Komandarev s filmom Rounds (Obhodi), ki je nekakšno ohlapno nadaljevanje filma Smeri, ki ga je pred dvema letoma prav tako predstavil v Sarajevu in ki smo ga videli tudi pri nas. Ta je bil sestavljen iz kratkih vinjet iz življenja sofijskih taksistov – skozi njihova nočna doživetja in pogovore s strankami se je izrisala precej črnogleda slika Bolgarije, ki se kot država ne zmore upreti revščini in pritiskom svetovnega kapitalizma hkrati; njeni prebivalci se zato zatekajo k podkupovanju, izsiljevanju in nezakonitim, izkoriščevalskim poslom. V Obhodih so vezni element filma namesto taksistov nočne policijske patrulje: trije pari policistov truplo odvisnika ob železniških tirih kar naprej prestavljajo na teritorij drugega okrožja, se srečujejo s sofijskimi veljaki, ki jim kljub storjenim prekrškom ne morejo do živega, in skušajo dementnega starčka vrniti v dom za ostarele, a se zgrozijo nad tamkajšnjim stanjem njegovih oskrbovancev.
Obhodi so v primerjavi s Smermi na neki način bolj stoični: vse, kar je bilo v Bolgariji narobe pred dvema letoma, je narobe tudi zdaj – a ker iz potranzicijske zanke ni videti rešitve, film v skoraj vsaki izmed svojih zgodb najde tudi nekaj komičnega. V filmu je ključen vseprisoten občutek nerešljivosti, ohromelosti, prikovanosti v obstoječi položaj – policisti se, kot zastopniki zakona, kot posamezniki sicer teoretično lahko trudijo v mestu vzpostaviti nekakšen red, v praksi pa se zakonov pogosto ne držijo niti sami, še bolj pa jih onesposablja sam sistem. Zanj tudi sami hitro ugotovijo, da ne deluje v dobro večine, temveč elit, in da so oni, kot možje in žene postave, pogosto le kozmetični popravek nastalega položaja, le krinka, ki naj bi dokazala, da država deluje normalno.
