Strah Joela Schumacherja, da bodo njegovo nagrobno ploščo kazile zloglasne Batmanove bradavičke, ki so nam padle v oči v njegovem najslabšem filmu Batman in Robin, je bil odveč. Danes, ko se poslavljamo od tega hollywoodskega režiserja, ki je umrl pri 80 letih po boju z rakom, namreč vseeno lahko več besed namenimo njegovim uspešnicam kot polomijam. Prav tako pa je Schumacher z Batmanom in Robinom, ki ga je sredi devetdesetih let posnel po precej bolj uspešnem Batmanu za vedno, opravil že veliko prej. ”Želim se opravičiti vsakemu oboževalcu, ki je bil razočaran, ker mislim, da jim to dolgujem,” je dejal pred leti, publiki pa se je odkupil tudi s tem, da je bil do nje vedno popolnoma iskren. V vsem, naj bo to lasten pohlep, težavni igralci v njegovih filmih, kot sta bila Val Kilmer in Tommy Lee Jones, ali hedonistična mladost, v kateri ni manjkalo drog in razmerij s starejšimi moškimi.
Oblikoval kostume za Woodyja Allena
”Hudič je tisti, ki pride z največjim čekom,” je priznaval režiser, s tem pa mislil tako na filme kot na svoje začetke, ko je delal kot modni oblikovalec. ”Modo sem sovražil, a sem veliko zaslužil. Poleg tega pa sem bil zasvojen z drogami,” je govoril o obdobju, v katerem je oblikoval kostume za filme Woodyja Allena in pisal scenarije, nato pa je priložnost, da se izkaže kot filmski režiser, v 80. letih prišla tudi zanj. Najprej s filmom Ogenj sv. Elma, v katerem je unovčil generacijo igralcev ”brat pack” (Rob Lowe, Demi Moore, Emilio Estevez in Ally Sheedy), potem pa še bolj z Izgubljenimi fanti, komično grozljivko s Kieferjem Sutherlandom, Jasonom Patricom, Coreyjem Haimom in Coreyjem Feldmanom, od katerih so se naslednje generacije, ki so nastopale v mladostniških vampirskih filmih in serijah, učile, kako biti seksi in ne preveč resen vampir.
Filmi za publiko, ne za kritike
Svoj status žanrskega režiserja, ki lahko snema velike kinematografske uspešnice in manjše filme in ki pogosto deli publiko in kritiko, je utrdil s filmi v naslednjem desetletju. Na vrsto so prišle srhljivke, drame, trilerji, med katerimi so največ pozornosti vzbudili Tanka linija smrti, Umreti mlad ter Klient in Čas za ubijanje, ki ju je posnel po kriminalnih romanih Johna Grishama, ne smemo pa pozabiti niti na Prosti pad z Michaelom Douglasom, ki je kot moški z ubijalskim živčnim zlomom ustvaril eno od svojih najboljših vlog.
Prosti pad je bil za Douglasa to, kar je za Colina Farrella kasneje naredila Schumacherjeva Telefonska govorilnica, v kateri se Farrell cel film skriva pred ostrostrelcem, med 25 žanrsko različnimi filmi, ki jih je v svoji karieri posnel Schumacher, pa najdemo še kar nekaj zanimivih likov in zgodb. Talci z Nicole Kidman in Nicolasom Cageem iz leta 2011, ki so bili njegov zadnji celovečerni film, morda ne spadajo v to kategoriji, a slab kritiški odziv Schumacherja ni nikoli preveč ganil. Publika ga je, če potegnemo črto, oboževala, to pa je tudi tisto, kar šteje, saj se filmi, kot je poudarjal tudi sam, konec koncev snemajo zanjo.
