Potem ko je letošnja predsednica žirije, argentinska režiserka Lucrecia Martel na začetku festivala dejala, da ima pomisleke glede uvrstitve filma ObtožujemRomana Polanskega v tekmovalni program, saj se režiser še vedno izmika koncu procesa za posilstvo trinajstletnega otroka, je pozneje – zaradi pritiskov dela javnosti, bržkone pa tudi vodstva festivala – izjavo malodane preklicala, veliko nagrado žirije pa podelila prav Polanskemu. In to ne katero koli nagrado, temveč ravno – veliko nagrado žirije za režijo.
Ob sobotnem nastopu Martelove so se burno odzivali tudi novinarji in novinarke v veliki tiskovni dvorani Palazzo del Casinó, zgrajene v fašističnem slogu tridesetih, pri čemer je bila bolj kot kadar koli opazna razlika med spoloma: novinarji so njen prihod na oder izžvižgali, novinarke pa so ji ploskale. Morda imajo res prav tisti, ki trdijo, da bi Lucrecia Martel, če se ni strinjala z uvrstitvijo filma Polanskega v tekmovalni program, morala z mesta predsednice žirije odstopiti – vendar je nesporno tudi to, da bi v tem primeru njen protest ostal veliko bolj neopažen. Benetke s svojim odnosom do etičnosti programskih izbir skupaj z ozkoglednimi programskimi načeli umetniškega direktorja Alberta Barbere tako ostajajo globoko problematičen filmski festival.
Edino vodilo kakovost?
Če naj bi bila po Barberovih besedah »umetniška vrednost« filmov »edino vodilo« pri izbiri filmov, se je na letošnjem festivalu znova izkazalo, kako zelo iz trte izvit izgovor je to. Tudi če pustimo ob strani dejstvo, da »umetniška vrednost« lahko različnim ljudem pomeni različne stvari, je povsem jasno, da se mora ogromen filmski festival, kot je Mostra, pred »umetniško vrednostjo« posvetiti temu, kateri filmi bodo z zvezdniškimi imeni pritegnili največ medijske pozornosti, sponzorjev, upoštevati mora pritiske filmsko-festivalske industrije, boj z drugimi prestižnimi festivali za svetovne premiere in podobno; Benetke so, od kar jih močno prehiteva festival v Torontu, za takšne pritiske še posebej dojemljive.
Odličen dokaz je letošnji zmagovalec, dobitnik zlatega leva za najboljši film, Joker. Ta je bil hkrati v programu nesporno največji blockbuster, tudi v izvirnem pomenu besede, saj se je vrsta že za projekcijo ob osmih zjutraj, namenjeno predstavnikom tiska in filmskim profesionalcem, vila po vsej ulici in okrog vogala. Joker Todda Phillipsa, predzgodba enega najhujših Batmanovih nasprotnikov, ideološko problematičen film, o katerem smo podrobneje že pisali, je kljub izvrstni igri Joaquina Phoenixa v naslovni vlogi še ena nepričakovana izbira letošnje žirije in Martelove. Zanjo so mnogi namreč pokroviteljsko ugibali, ali bo sploh znala presojati žanrske filme glede na to, da sama snema poleksperimentalne umetniške filme. A zdaj se zdi, kot da bi se žirija pod njenim vodstvom odločila, da bo dejansko dvignila roke in nagradila filme, ki naj bi utišali kritike.
Srebrnega leva za najboljšo režijo je tako dobil švedski režiser Roy Andersson za film O neskončnosti, ki v režijskem pogledu v primerjavi s prejšnjimi filmi režiserja (ki slovi po statični kameri, širokih kadrih, natančno izdelanih studijskih snemalnih prizoriščih, opaznem vplivu slikarstva, absurdističnem tonu) ne prinaša ničesar novega. A po drugi strani nihče ne more reči, da Roy Andersson ni dober režiser…
Spregledani
Spregledana sta ostala filma, ki so ju mnogi imeli za favorita: komična drama Zgodba o zakonu ameriškega režiserja Noama Baumbacha z Adamom Driverjem in Scarlett Johansson in psihološki znanstvenofantastični triler Do zvezdJamesa Graya o sinu (Brad Pitt), ki išče očeta.
Le nagrado Marcella Mastroiannija za najboljšega mladega igralca je pričakovano dobil igralec Toby Wallace za vlogo v filmu Mlečni zobje; gre za ganljiv prvenec avstralske režiserke Shannon Murphy, ki govori o neuravnovešeni družini, ki se mora spopasti z izgubo. Wallace je prepričljivo odigral mladega brezdomca, odvisnika, ki se zaplete z dekletom, ki umira za rakom.
Glede na razočaranje, ki ga je prinesel letošnji zaključek festivala, bi bilo morda res bolj smiselno, da bi rdečo preprogo namesto toaletam v soboto zvečer prepustili okoljskim aktivistom v simboličnih belih kombinezonih.
