Ljubljanski mestni možje so že kmalu po njegovi skrivnostni smrti (nekateri avtorji navajajo, da je postal žrtev političnega umora, ker je preveč vneto nasprotoval kakršnimkoli poskusom zlitja Slovencev s preostalimi južnoslovanskimi narodi v novi skupni državi) sklenili, da si zasluži monumentalen spomenik sredi slovenske prestolnice, a je od takrat po Ljubljanici preteklo veliko preveč vode. Ljubljana je namreč dostojen Cankarjev spomenik dočakala šele leta 1982, torej kar 64 let po njegovi smrti. Avtorju Slavku Tihcu je komisijo uspelo prepričati šele na tretjem razpisu, objavljenem leta 1979. Prejšnja dva iz let 1969 in 1971 je razpisna komisija namreč razveljavila, ker je ni zadovoljil nobeden od številnih prispelih predlogov. So pa ob 30. obletnici umetnikove smrti, leta 1948, postavili doprsni bronasti kip avtorja Frančiška Smerduja na ljubljanskem Rožniku. To je tisti kip, ki so ga nepridipravi leta 2013 ukradli, a ga k sreči niso uničili. Kmalu so ga namreč našli na nekem smetišču. Dosti bolj so se podvizali Cankarjevi vrhniški someščani, ki so spomenik postavili »vsega« 12 let po njegovi smrti. Toliko časa so namreč potrebovali, da so tudi s pomočjo ameriških Slovencev zbrali potreben denar.
Cankarjev spomenik na Vrhniki
Z Vrhnike nam iz verodostojnega vira poročajo, da ima Odbor za postavitev Cankarjevega spomenika na Vrhniki nabranih za spomenik 75.000 Din ter da pričakuje iz Amerike še za okoli 700 dolarjev prispevkov. Polemika v našem časopisju, kdo naj dela spomenik, se je zanesla v ameriško časopisje in zato naši rojaki v Ameriki oklevajo s pošiljatvijo nadaljnih prispevkov. Kakor smo že poročali, je »Prosveta«, največji slovenski dnevnik v Ameriki, odločno proti temu, da se postavi na Vrhniki »vaško znamenje«, ter zahteva, da se vpošteva sklep žirije, ki je prisodila prvo nagrado Dolinarjevemu osnutku.
Spomenik bo stal 120–140.000 Din. Odbor je obvestil kiparja g. Jurkoviča v Ljubljani, da bo on delal Cankarjev spomenik, vendar še ni sklenil pogodbe z njim. Vrhniški odbor je pri tem vodilo naziranje, da mora vpoštevati ljudsko mnenje, ki je za Jurkovičev kip Cankarja, ker je Cankarju najbolj podoben. (…)
Slovenski narod, 27. januarja 1930
K otvoritvi Cankarjevega spomenika na Vrhniki
Danes odkrivajo na Vrhniki, v rojstnem kraju Ivana Cankarja, spomenik temu največjemu slovenskemu pisatelju. Kakor ob smrti vsakega znamenitejšega moža, tako se je sestavil tudi po Cankarjevem pogrebu v Ljubljani odbor, ki si je nadel nalogo, postaviti temu geniju dostojen spomenik v slovenski prestolnici, toda gospodje so pač sprejeli mandate, na dolžnosti, ki so z mandati združene, pa so seveda pozabili. Krepko so pa prijeli za delo Vrhničani ter z izdatno pomočjo naših ameriških rojakov postavili svojemu nesmrtnemu sinu spomenik, o katerem je bilo sicer mnogo prerekanj, ki je pa vendarle živa priča, da se vsaj Slovenci v provinci še zavedajo hvaležnosti napram svojim genijem. Čast jim!
Dva moža sta, ki bi morala imeti že pred leti monumentalne spomenike na naših tleh, to sta dr. J. E. Krek in Ivan Cankar. Prvi, veliki organizator in buditelj vse notranjih sil, ki so spale v širokih plasteh našega ljudstva, drugi, nedosežni mojster slovenske besede. Prvi, klicar svobode in demokratizma, je dvignil in usposobil naše ljudstvo, da si je začelo samo kovati svojo usodo, drugi, genialni umetnik, je prvi uveljavil slovensko ime daleč preko slovenskih meja in mu priboril mesto v družbi najkulturnejših narodov sveta. Čehi imajo prevedenega Cankarja skoro vsega, Italijani in Nemci si ga pridno prevajajo, osvaja si polagoma tudi Francoze in Angleže, da manjših niti ne navajamo ne. Celo na Finsko je prodrl Cankar že davno.
Naj novoodkriti spomenik vžiga v vseh, ki bodo hodili mimo, tisto strastno ljubezen do nedosežne lepote in bogastva slovenskega jezika, ki jo je čutil veliki vrhniški rojak, do jezika, ki ga je proslavil, kakor še nihče pred njim.
Ilustrirani Slovenec, 10. avgusta 1930
Odkritje Cankarjevega spomenika na Vrhniki
Že v zgodnjih jutranjih urah se je ob krasnem vremenu začelo zbirali na Vrhniki ljudstvo z vseh krajev naše ožje domovine, da prisostvuje velepomembnemu kulturnemu dogodku odkritja Cankarjevega spomenika. Z jutranjim vlakom je dospelo iz Ljubljane ogromno število častilcev našega velikega pesnika in pisatelja. Na vrhniškem kolodvoru, ki je bil okrašen, se je vršil svečani sprejem došlih gostov ob sviranju godbe, nato se je izpred gostilne Mantova, ob vznožju še neodkritega Cankarjevega spomenika, razvil sprevod, v katerem so korakale korporacije z zastavami, razna društva, obilo odličnega občinstva, Sokoli in gasilci v kroju ter lepo število narodnih noš. Sprevod je krenil po cesarski cesti, mimo Rokodelskega doma proti farni cerkvi sv. Pavla do Velikega klanca in po Velikem klancu do sv. Trojice. (…)
Po končani službi božji se je vsul val ljudstva po strmem Cankarjevem klancu nizdol pred njihovo rojstno hišo. Nepregledna množica je obstala na klancu, visoko gori, skoraj do sv. Trojice je segala, a pred tesnim prostorom Cankarjeve rojstne hiše so se zbrali vabljeni gostje in domačini, da prisostvujejo odkritju spominske plošče. (…)
S klanca jo krenil sprevod proti slavnostnemu prostoru. (…)
Slavnostni spored je otvoril predsednik vrhniškega odbora za postavitev Cankarjevega spomenika g. Jurca, ki je v jedrnatih besedah obrazložil historijat spomenika ter na koncu svojega govora vzkliknil:
»Zavesa padi!«
nakar se je ob tušu godal razkril bronasti kip na kamnitem podstavku, predstavljajoč sedečega, zamišljenega Ivana Cankarja. (…)
Slovenski list, 11. avgusta 1930
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
