Na športnem področju je bilo to svetovno nogometno prvenstvo v Angliji, na političnem prizorišču pa so bile oči vsega sveta uprte v Jugoslavijo. Na 4. plenumu Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije na Brionih, imenovanem tudi Brionski plenum, je tako močno počilo, da je odmevalo po vsem svetu. Garnitura politikov Titovega kroga je namreč obračunala s podpredsednikom Jugoslavije in prvim človekom notranje varnosti Aleksandrom Rankovićem, ki so ga pred tem vsi videli kot Titovega naslednika. Po Rankoviću so padale težke obsodbe. Očitali so mu, da je »svojo« Službo državne varnosti, še danes znano pod kratico Udba, izrabil za vohunjenje proti političnim nasprotnikom z namenom prevzema oblasti v državi. Za ta korak naj bi se skupaj s svojimi somišljeniki odločil zaradi nezadovoljstva nad reformami v političnem in gospodarskem sistemu, ki jih je spodbudil in zagovarjal Tito. Sodu je izbil dno navedek posebne preiskovalne komisije pod vodstvom Makedonca Krste Crvenkovskega, da so Udbine prisluškovalne naprave odkrili celo v Titovih službenih in zasebnih prostorih, kar naj bi kazalo na pripravljanje zarote proti tedanjemu dosmrtnemu predsedniku Jugoslavije. Dogajanje na plenumu so neposredno prenašale vse glavne radijske postaje v državi.
Obsodba protizakonitosti varnostne službe
A. Ranković odstopil, S. Stefanović izključen iz ZKJ
BEOGRAD, 4. – Četrta seja CK ZKJ na Brionih je bila veliko presenečenje za domačo in tujo javnost, ki niti zdaleč ni slutila, da bo na dnevnem redu za 1. julij napovedane seje kot prva točka: aktualna vprašanja v zvezi s škodljivim delovanjem nekaterih organov državne varnosti in škodljive posledice tega delovanja za razvoj sistema in delo centralnega komiteja. Še manj pa je pričakovala, da bo kot rezultat tega, kar je odkrila posebna komisija, ki je raziskovala delo državne varnostne službe, ena najuglednejših jugoslovanskih političnih osebnosti in najožji sodelavec Tita, podpredsednik republike Aleksandar Rankovič prisiljen podati ostavko na vse svoje položaje v zvezi (člana CK, tajnika CK ZKJ in člana izvršnega komiteja CK) in podpredsednika republike, ter da bo Svetislav Stefanovič, predsednik komisije zveznega izvršnega sveta za notranjo politiko in predsednik komisije za koordiniranje varnostnih služb izključen iz CK in iz Zveze komunistov. (…)
Vsi udeleženci v razpravi so se odločno zavzeli za to, da se dokončno izvede preiskava, da se sproži neizprosna borba proti stalinističnim in podobnim metodam varnostne službe, in so izrazili prepričanje, da sprejeti sklepi odpirajo perspektive, da se vzpostavijo enotnost, dejansko tovarištvo, tovariška ljubezen med vsemi. (…)
Primorski dnevnik, 5. julija 1966
DRAMATIČNI DNEVI V JUGOSLAVIJI
Jugoslavija preživlja dramatične dneve. Začelo se je 1. julija, ko se je zbral v Titovem bivališču na Brionih plenum Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in je generalni sekretar Zveze, Tito, predložil zborovavcem dnevni red štirih točk (…).
Ko je bil dnevni red sprejet, je odprl Tito sejo, ki se je začela ob devetih zjutraj, z govorom, v katerem je razkril enega glavnih problemov, ki so doslej zavirali razvoj bolj demokratičnih odnosov in samoupravljanja v vseh republikah Jugoslavije, to je vlogo državne varnosti, (UDBe) v političnem in gospodarskem življenju. (…)
Sledila je diskusija, ki se je nadaljevala na popoldanski seji. Vanjo je poseglo večje število članov CK ZKJ, med njimi tudi Ranković in Stefanović, ki sta se skušala zagovarjati in zmanjševati svojo odgovornost, zlasti Stefanović, medtem ko je Ranković izvajal samokritiko. (…) Opaziti je bilo, da v diskusijo niso posegli najvidnejši slovenski, hrvaški in makedonski komunistični voditelji, ampak predvsem Srbi in Črnogorci ter Bosanci, najbrž zato, da bi onemogočili očitke v javnosti kakih nacionalnih nasprotij, ker sta Ranković in Stefanović, kot znano, Srba. (…)
Novi list, 7. julija 1966
ŠE POL POTI
V petek, dne 1. julija nismo mogli verjeti lastnim ušesom: ljubljanski radio je oddajal vsebino Titovega govora in poročilo, ki ga je prebral Cervenkov na zasedanju Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije na Brionih. V obeh so bili ostri napadi na jugoslovansko tajno policijo, ki se uradno imenuje »Državna varnost« ali UDBA, na poglavitnega udbaša Rankovića in njegovega pomočnika, notranjega ministra Stefanovića. Če pravilno razumemo komunistično govorico, sta Ranković in Stefanović spremenila UDBO v osebno orodje, nekakšno državo v državi, ki se je postavila nad zakonitost, ovirala socialno-gospodarski in politični razvoj, posnemala sovjetsko tajno policijo iz Stalinovih časov, se hotela polastiti oblasti in hotela strmoglaviti Titovo skupino, ki je zasnovala gospodarsko reformo ter uvedla svobodnejšo politično linijo v Jugoslaviji. (…)
Katoliški glas (Gorica), 7. julija 1966
Kriza je resna
Čeprav v Jugoslaviji ni bila že več let nobena tajnost, da se na vrhovih bije prikrit boj med Titom in Rankovićem za končno oblast v stranki in državi, je odstavitev vsemogočnega šefa Državne varnosti delovala kot prava senzacija.
Po nekaterih mestih so jo listi svojim bravcem sporočili s posebnimi izdajami. Za te izdaje so se ljudje kar trgali. Saj so pa tudi v njih imeli tako zanimivega branja, kakor že dolgo ne poprej. V celoti je bilo namreč objavljeno poročilo posebne preiskovalne komisije, ki je dotedanjega glavnega tajnika izvršnega odbora CK ZKJ in Titovega naslednika Aleksandra Rankovića hudo obremenjevalo. (…)
Med tem, ko so se široke ljudske množice takega razvoja notranje borbe v partiji samo veselile, se je pa pravih partijcev začel lotevati preplah. Kajti njihovo prepričanje, da je komunistična partija tako solidna tvorba, da bo še v naslednjih rodovih krojila usodo narodom, je splahnelo ob ugotovitvi na kako trhlih osnovah je zgrajen ves sedanji komunistični sistem. (…)
Zadnja čistka, nekrvava revolucija v partiji med Titom in Rankovićem, je pa vsej javnosti odkrila, da je korupcija in borba za oblast v partiji in državi nevarno načela partijo samo, ki naj bi bila po komunistični zamisli izbor najboljšega, kar premore komunizem. (…)
Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 28. julija 1966
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
