Levo krilo zavoda so zgradili šele leta 1910 in leta 1913 je maturo opravila prva generacija dijakov. To je bila prva matura v slovenskem jeziku pri nas. Med prvo svetovno vojno je bila v zavodu nastanjena vojaška bolnišnica, v času kraljevine pa je znova deloval kot gimnazija. Med drugo svetovno vojno so Nemci zavod bliskovito izpraznili ter mu sprva namenili vlogo zbirnega centra za prebivalce iz severozahodne Slovenije pred izgonom v Srbijo in Hrvaško, zatem pa so tu ustanovili center za vzgojo mladih pripadnikov nacistične stranke. Po koncu vojne je Zavod sv. Stanislava najprej postal zbirni center za ujete domobrance in preostale nasprotnike komunizma, še istega leta pa so ga spremenili v vojašnico, ki je tu delovala vse do osamosvojitve Slovenije leta 1991, ko je zavod znova pripadel ljubljanski nadškofiji. Danes v zavodu delujejo: gimnazija, vrtec, osnovna šola, dijaški dom, študentski dom in glasbena šola. Zavod je res imel burno zgodovino, vendar se je viharno obdobje začelo, še preden je sprejel prve dijake. V maniri tedanjega časa so slovenski liberalci v svojem tisku brez milosti udrihali po projektu, klerikalci pa so jim takisto odgovarjali.
Blagoslovljenje vogelnega kamna katoliških zavodov.
Lep dan je videl zopet predvčeranjem naš prijazni Šentvid, ki ga je bila zadela ta izredna sreča, da se bo na njega ozemlju vzdigovala hiša, ki bo v pozne čase za našo domovino neizmernega pomena. (…)
Iz župnišča se je pomikal med pritrkavanjem šentvidskih zvonov sprevod skozi vas na stavbišče: na čelu zastavi čitalnice in rokod. društva, a za njima gasilci, šolska mladina, presvetli z duhovščino, ljudstvo. Sprevod je šel preko stavbišča, z mlajčki okrašenega, skozi špalir, ki so ga tvorili delavci – do šotora, pod katerim je bil vogelni kamen. Ko je presvetli blagoslovil kamen po predpisanem obredu, prečital je preč. g. prelat dr. Kulavic najprej v latinskem izvirniku, nato v slovenskem prevodu spominsko listino, ki jo je sam sestavil v klasični latinščini. (…)
Slovenec, 18. julija 1901
Na katoliški podlagi.
V Št. Vidu, kjer zida škof svoje prepotrebne zavode, je vse do kosti klerikalno, z malimi izjemami. Z eno besedo, vse je na katoliški podlagi. Na katoliški podlagi so zidani zavodi, ki bodo po zatrjevanju »gospodov« in škofa zelo važno kulturno delo za ves svet, ali vsaj za srečno Kranjsko. Tu se bodo baje učili nadebudni mladeniči naših klerikalnih mogotcev panati točo iz črnih bukev, ustanavljati konsume, Marijine družbe, prirejati shode Marijinih mladeničev s cekarji. Učili jih bodo na podlagi katoliške matematike preračuniti, kako se mora v falitnih zadrugah zaračunati sir po 1 kr. več pri kili, kakor se je v resnici prodal, le da bo bilanca prava. (…)
Na noge tedaj in poglejte, če ni kaj gnilega pri tem!
Slovenski narod, 28. julija 1904
Škofovi zavodi v Št. Vidu.
Škof je za svoje zavode v Št. Vidu beračil okrog ljudi s finimi pretvezami in mastnimi obljubami. Preprosti posestniki in obrtniki, ki so poslušali škofov in njegovih priganjačev glas kot božji glas, pripovedujejo: »Za zavode sem dal 5 gld , da bo moj sin potem zastonj v njih, kakor so rekli naš župnik, ko so pobirali zanje. Sosed je pa dal 10 goldinarjev, ker ima dva sinova, ki pojdeta oba v škofove zavode zastonj, da se tam izšolata.« A zdaj vidijo ljudje, kako so bili zapeljani in goljufani. Duhovniki sicer še vedno kvasijo o dobrotah škofovih zavodov za naš narod, a če morajo povedati bridko resnico, da mora vsak Kranjec plačati za svojega sina po 20 gld. na mesec, če hoče, da bo deležen teh dobrot, se morajo tudi najbolj vernemu pristašu duhovske suknje odpreti oči (…)
Slovenski narod, 29. julija 1905
»Zavodi sv. Stanislava«.
Ljubljanski škof ima danes svoj dan. Danes otvarja namreč v Št. Vidu svoje zavode, ki jih je sezidal v namen, da vzgaja v njih slovenske janičarje. Turški sultani so imeli svoje čase navado, da so ropali kristjanske otroke, jih vzgojili v najfanatičnejše mohamedance in iz njih sestavljali armado janičarjev, ki so bili najbesnejši in najkrvoločnejši sovražniki kristjanov, in z največjo radostjo pobijali in morili ali Turkom v korist zasužnjevali svoje lastne brate in sestre. Toda tudi ta strašna armada ni turškim sultanom nič pomagala in jih ni obvarovala propada. Po zgledu turških sultanov se ravna tudi ljubljanski škof. Ustanovil je zavode, ki naj vzgoje rimskim papežem janičarsko armado, ki naj da rimskemu klerikalizmu fanatičnih bojevnikov. Denar za te zavode je izprešal škof iz naroda samega, pridobil si je denar z obetanji, katerih sedaj noče izpolniti, z obljubami, ki jih sploh ne more uresničiti, z zlorabo duhovske moči in duhovskega vpliva pri umirajočih ljudeh. (…) Dan, ko otvarja škof svoje zavode, naj bo tudi dan, ko se je v Slovencih začel najbrezobzirnejši sistematični boj proti rimskemu klerikalizmu.
Slovenski narod, 21. septembra 1905
»Škofovi zavodi«
so »Narod« popolnoma zbegali. Udal se je v svojo bridko usodo in drugega sedaj ne more, kot konštatirati, da so zavodi vkljub vsemu nasprotovanju, intrigami, lažmi in surovostmi liberalne stranke otvorjeni in da morajo sedaj liberalci »ž njimi računati«. Gotovo, gospoda – računali boste ž njimi in sicer tako, da boste lahko kmalu vknjižili velik deficit vaših demoralizirajočih, protiljudskih in protiverskih idej. »Narod« sicer napoveduje zopet enkrat, kot to dela perijodično v vsaki tretji številki, skrajni boj »rimskim« načelom, pa se mu bo v tem boju zlomilo kopje, kajti zavodi so vse drugačen spomenik kot tisti, ki jih liberalci za svojo parado postavljajo, ki pa liberalcem nič ne koristijo, klerikalcem pa nič ne škodujejo. Zavodi bodo še stali in ljudje, ki jih bodo vzgojili, bodo v javnosti delovali, ko se že nikdo več ne bo spomnil vaše stranke, ki si je domišljala, da bo uveljavila svoje namene preko verskih načel našega ljudstva. (…)
Slovenec, 22. septembra 1905
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
