Sol Invictus. Neporažen, nepremagljiv, nebeški. Sončni bog. Mitra. AIK. Alexandru Cretu je bil skoraj mitološki, antični lik. Da je bil trojanski konj, ko ga je Zlatko Zahović spravil čez Trojane. Da, tudi to je bil. Sploh zato, ker ga dolgo ni bilo. Romun, ki je več kazal v zelenem kot vijoličastem. Potem pa to. Gol, ki ga pelje v mariborsko zgodovino. Gol, ki je vreden vsega. Gol časti in slave. In še več. Kajti tako, mitološko, skoraj antično je zabil Alexandru Cretu v Stockholmu. Kot mit. Kot da je res in ni res. Pa je res.
Štiri žoge so šle v tisti gol, za katerim svoj AIK čuvajo nepremagljivi. Štiri žoge od petih. Tja proti velikemu rumeno-črnemu velikanskemu »Sol Invictus« jo je nabil, pospravil in »zašvasal« že Andrej Kotnik. Točna tja, kamor jo je prehitro nabasal že Per Karlsson. Trinajst minut je bil Maribor že v tretjem krogu. Nato ni bil. Dolgo, predolgo v maratonsko dolgih kvalifikacijah. Trpel, padel, bil že zunaj. Pa se je vrnil. Ko je Jasmin Mešanović že zastreljal še tisto zadnje. Pa ni bilo zadnje. Bila je še podaja Mitje Vilerja. In bil je on. Cretu. Maribor ostaja v boju za ligo prvakov. Dvojni Skandinavci so padli, naj pride še tretji. Rosenborg. Prva tekma že v sredo v Ljudskem vrtu.
Stadionu Friends Arena ni treba biti niti napol poln, da se (s)trese. In ko so prve bakle ravno ugašale, ko je stadion kričal, naj vendar AIK čim prej izniči zaostanek, je padel. Gol iz kota, podajalec Sebastian Larsson, Karlsson je stisnil gol, kakršnega so se Mariborčani bali. Skandinavskega. Ušel je Blažu Vrhovcu, pet centimetrov nižjemu tekmecu, se odrinil do neba, nato pa z glavo trznil, da je Kenan Pirić komaj videl žogo. Iz kota. Kenan Pirić. Tekma, ki se je bo težje spomnil, kot da bi jo pozabil. Ker se je toliko dogajalo. Dobro, slabo in najboljše.
Kmalu je vse padlo na Maribor in na taktiko Milaniča. Spet. Vijoličasti so bili tudi ob zadržanem Roku Kronavetru in izmučenem Dinu Hotiću tehnično boljši, spoznali so le, kakšno garanje bo sredin hladen večer še v živo v Stockholmu. »Bodo pa hiteli in skušali vsiliti svoj način igre. Morali bomo biti pametni in igrati našo igro,« je napovedal Darko Milanič. Imel je prav, znova je strokovni štab vrhunsko analiziral tekmeca. Ampak eno je teorija, drugo praksa.
Mariborčani so pokazali, da znajo vrniti z enako mero. Takoj so pritisnili na AIK, spet so ob začetku polčasa gorele bakle. Le da je tokrat pogorelo upanje. Maribor je izenačil, kot Maribor v Evropi izenači. Nekje nekako je bil tam Marcos Tavares. Ravno dovolj, da je žogo spravil do Kotnika. Živi za take tekme. Bolj gre zares, bolj bi ga rad dal. Ni okleval, samo pomeril je in zabil. Prvenec, za katerega je streljal in streljal in streljal, pa ga dočakal v Stockholmu.
Potem je na sceno stopil Larsson. Vse je povedal že v Mariboru. Da se po taki karieri v Angliji ni prišel le še upokojit, malo odbrcat in v pokoj. Več kot treh prostih strelov ni potreboval, da je prebral Pirića in živi zid Maribora. Našel je kratki kot, luknjo v živem zidu in AIK je izenačil. Ko je Kolbeinn Sightorsson zadel še vratnico, se je tehtnica začela nagibati na skandinavsko stran.
Čakal je Darko Milanič z menjavami. Z razlogom, tudi tokrat ne Mešanović ne Rudi Požeg Vancaš nista naredila razlike. Še več. Maribor je prejel gol v podaljšku, ki so ga še podaljšali švedski navijači. Rikard Norling jih je šel naganjati, ko so želeli obračunati z violami. Ni bilo težko videti, zakaj. Norling je imel načrt, imel ga je Milanič. Igrala sta dolge partije kratkih potez. Prvi se je zlomil Maribor. Martin Milec je podaljšal žogo z glavo, Tarik Elyounoussi tega pač ni zapravil. Ne v drugi minuti podaljška. Ko je svoje zapravil Mešanović, se je zdelo, da bo Evropa v Ljudskem vrtu spet le še ob četrtkih. Ne bo. Ne bo, ker je Maribor z Milaničem, ki je imel mitološke živce in mu je uspelo s taktično kulturo, grizel do samega konca. In dal. Storil natančno tisto, kar so mu delali Švedi. Z glavo. Dolgo žogo. Vse tisto, kar potem Norlingu, AIK in Stockholmu ni uspelo. Sol Invictus je premagan. Naj zdaj pridejo še originalni Vikingi. Rosenborg.
