Kettejev drevored v Novem mestu, ki se kak poldrugi kilometer vije od središča mesta pri Seidlovi cesti prek Marofa proti Bršljinu, velja za eno najbolj priljubljenih mestnih sprehajališč. Ime po Dragotinu Ketteju, ki je kot dijak novomeške gimnazije v času, ko naj bi zasadili drevored, živel v hiši ob vznožju drevoreda, je dobil leta 1955. Pred tem se je imenoval Tavčarjeva cesta, še prej Stara cesta.
Prav gotovo se je pod krošnjami 300 divjih kostanjev z edinstvenim pogledom na mesto in zeleno Krko spisal kak romantičen košček življenja marsikaterega Novomeščana. A mnoga drevesa, nekatera še prvotna s konca 19. stoletja, spet druga stara šele 25 let, so hudo bolna in posledično nevarna za sprehajalce. Zato so se na mestni občini skupaj z zavodoma za varstvo kulturne dediščine in za varstvo narave odločili, da zamenjajo najbolj prizadeta drevesa.
Usodno »obglavljenje« v 80. letih
Usodno poškodovanih je sedemnajst stoletnih dreves (vseh je 109), ki si po »obglavljenju« v 80. letih nikakor niso opomogla, in osem mlajših dreves na bršljinski strani, s katerimi so leta 1994 nadomestili stare orjake, a so danes v zelo slabem stanju in bi lahko po njih na preostala drevesa prišle kakšne bolezni, pojasnjuje pooblaščenec za mestno drevje Peter Železnik z Gozdarskega inštituta Slovenije.
Na starih drevesih so tudi laičnemu očesu dobro vidne posledice »obglavljenja«. Pred leti je namreč veljalo zmotno prepričanje, da če drevesu odrežeš dobršen del vrha, ga s tem pomladiš. Dejansko pa mu življenjsko dobo skrajšaš, pravi Mitja Simič, vodja območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine. »Mnoga drevesa so se takrat posušila in so jih čez deset let zamenjali. Nekaj se jih je sicer obraslo, pognalo nove veje, od znotraj pa so začela hirati. Drevo postane votlo, saj samo ne more zaceliti tako velike rane, veje, ki rastejo s strani, pa pomenijo zgolj dodatno obtežitev votlega debla in posledično veliko nevarnost, da se polomijo ali drevo celo podre.«
Divji kostanj, priljubljeno mestno drevo
Kdaj točno so zasadili enega najdaljših drevoredov na Slovenskem, ki je najprej štel celo 350 dreves in več, ni točno znano. Zagotovo pa je nastal v zadnjih letih 19. stoletja, pravi Simič. Ureditev drevoreda sovpada z gradnjo železnice Ljubljana–Novo mesto, s katero je med Bršljinom in mestnim središčem prišla tudi nova cesta okoli Marofa, in dotedanja severna vpadnica čez grič je po več stoletjih izgubila svoj pomen. Preuredili so jo v sprehajališče, še vedno pa je po tej poti mogoče voziti, saj je na Marofu tudi nekaj stanovanjskih hiš.
»Ureditev mestnega sprehajališča je bila v tistem času zelo napredna poteza, saj tudi potrebe po urejenih zelenih površinah še niso bile takšne kot so danes. Toda v 19. stoletju so se po vsej Avstro-Ogrski množično pojavljali drevoredi, prav tako je bil v tistem obdobju zelo moden divji kostanj. Na veliko so ga sadili. Ima lepo obliko, lepo cveti, bilo je zelo hvaležno mestno drevo, vse do pred nekaj leti, ko so ga začele napadati različne bolezni,« dodaja Simič. »Odločili smo se, da stare kostanje, ki so še za silo dobri, pustimo, tudi zato, da še ohranimo vtis starega drevoreda. Vendarle je čisto drugačen občutek, če se sprehodiš pod starimi, košatimi krošnjami.«
Bolezni zdesetkale drevored
Kot dodaja Železnik, je nevarnost pri zamenjavi z mladimi drevesi predvsem izbruh bakterijskega skorjemorja, ki je k nam prišel v zadnjih letih. »V drevorede se vnaša z mladimi sadikami. Je zelo nepredvidljiva bolezen in dokler ne izbruhne na drevju, ne vemo, da sploh je, ni pa je mogoče zdraviti. Zato bomo zamenjali res le tista drevesa, ki so najbolj poškodovana.« Drevesa, ki so jih v 90. letih na novo zasadili od mesta proti vrhu Marofa, so se dobro urasla, medtem ko so na bršljinski strani mnoga utrpela sončev ožig. Zdaj je na njih vidna dolga, debela brazgotina, ki se pri nekaterih zajeda globoko v deblo.
Pa vendar kostanji na Marofu niso najstarejši v mestu. Iz leta 1830 je drevored ob Rozmanovi ulici. Iz tistega obdobja sta tudi še zadnja preostala divja kostanja na »šancah«, ob ostankih srednjeveškega obzidja. Deblo mogočnega visokega orjaka naj bi v obsegu merilo tri metre, le malo manjši je drugi kostanj. Na »šancah« je bilo po Simičevih besedah okoli petnajst dreves.
