Če se osredotočim le na tri imena, ki so pred dnevi pricurljala skozi vladno tančico in so jih omenjali mediji, gre za prvaka SMC Mira Cerarja in za Karla Erjavca, ki že skoraj dve desetletji vodi stranko upokojencev, ter članico SD Tanjo Fajon. Že na zadnjih volitvah za Bruselj smo volilci jasno pokazali, katera imena cenimo in da med osmimi izbranimi kandidati daleč prednjači Tanja Fajon, kar je brez razmišljanja pravično in pošteno. Za kandidate iz preostalih dveh strank za Bruselj pa se na volitvah že itak nismo izrekli, saj nismo izvolili nobenega iz stranke SMC, kakor tudi ne iz DeSUS.
Tudi če bi za merilo jemali vsakomesečne javnomnenjske raziskave, koga bi volili, če bi bile volitve danes, pridemo do enakega rezultata, kajti obe ti stranki po sedanji priljubljenosti pri volilcih niti ne bi prišli v slovenski parlament, kaj šele na vodilno funkcijo v Bruselj. Po mojem videnju gre pri obeh kandidatih za politično iztrošenost. Za Karla Erjavca ni čudno, da se je po 17 letih bivanja na vladi in DeSUS iztrošil in upehal. Za Mira Cerarja pa velja, da se je kot strela z jasnega izstrelil visoko v orbito našega političnega dogajanja in ravno tako hitro ugasnil in padel na realna tla.
Če sedaj malo prisluhnem ljudskemu razmišljanju in modrovanju, zakaj naj bi predsednik vlade predlagal prvaka SMC za Bruselj, potem je večinsko razmišljanje, da je pri zadnjem glasovanju o potrjevanju sklepa za predlagani način financiranja zasebnih šol vladna večina pogrešala glasove te stranke, kar doslej ni bil običaj, kajti vsi so doslej istočasno in na komando pihnili v rog oziroma vladno trobilo. To trenutno vladno okvaro pa bi bilo mogoče neboleče popraviti z odhodom Cerarja v Bruselj. Z odhodom Karla Erjavca v Bruselj pa bi bila to najelegantnejša rešitev za zamenjavo obrambnega ministra.
Toda ob vsem tem razmišljanju in miselnem tavanju v temi se mi vseeno poraja vprašanje, kako je mogoče, da bi bila tako Miro Cerar kot Karl Erjavec primerna kandidata za Bruselj, za doma pa ne več, saj tu nista več niti primerna niti priljubljena. Toda če se spomnim nedavne želje predsednika vlade, da naj bi naš kandidat v Bruslju skrbel za širjenje Evropske unije proti vzhodu, potem je itak, sem prepričan, vseeno, koga pošljemo gor, kajti širitve proti vzhodu s strani Evropske unije ne bomo dočakali niti v tem petletnem mandatu, niti verjetno kasneje ne.
Nenazadnje si dovolim pogledati še na vsakomesečni barometer priljubljenosti naših politikov. Tudi po tem kriteriju je Tanja Fajon daleč pred obema predlaganima in tudi daleč daleč še pred kom, ki si tudi želi Bruslja.
Janez Turk, Dob
