Ljudje se za veganstvo, torej hrano, ki sloni na živilih neživalskega izvora, odločajo iz različnih razlogov. Najpogosteje zato, ker jih skrbi trpljenje živali, nekateri prestopijo na rastlinsko stran zaradi zdravja ali zato, ker s tem prispevajo k manjšemu ogljičnemu odtisu in s tem čistejšemu okolju, tretji pa zrezkov in perutničk ne jedo, ker jim meso enostavno ne tekne.
Vegansko meso, ki ga pospešeno ustvarjajo v nekaterih laboratorijih in restavracijah po svetu, je namenjeno tistim, ki bi meso jedli, a obenem ne bi radi imeli slabe vesti. Pri tem imajo oziroma bodo kmalu imeli dve možnosti. Ena, ki je na voljo že dolgo, je »meso«, ki je pravemu mesu podobno predvsem po videzu, sicer pa z njim nima nobene zveze, saj je narejeno iz živil rastlinskega izbora. Po navadi gre za klobase in burgerje, ki včasih celo »krvavijo« kot pravo meso. Takšno vegansko meso, ki je najpogosteje narejeno iz stročnic, kot so fižol, leča ali čičerika, in iz krompirja, medtem ko »kri« prispeva rdeča pesa, je mogoče dobiti tudi pri nekaterih ponudnikih veganske ali vegetarijanske hrane pri nas.
Druga vrsta »veganskega« mesa, ki je veganska v pristopu do izdelave, s pravim mesom pa ima tudi nekaj organskih skupnih lastnosti, pa nastaja v laboratorijih. Gre za meso, za katero ni bilo potrebno klanje živali, ampak ga vzgojijo iz živalskih celic v laboratoriju, ali pa meso, ki sloni na rastlinskih sestavinah, a so te s posebnimi tehnologijami predrugačene tako, da posnemajo meso. Tako to na primer počne kalifornijsko podjetje Impossible Foods, ki se ukvarja z izdelavo veganskih burgerjev. Impossible Foods je nastal pred osmimi leti in izdeluje burger, s katerim hoče popolnoma zadeti okus, vonj in teksturo pravega mesnega polpeta, to pa mu uspeva tako, da je razvilo rastlinsko različico železa v hemu, ki je značilno za meso, s tem pa dobilo okus in barvo prave govedine.
A prava prihodnost veganskega mesa se kali v laboratorijih. Prvi v laboratoriju vzgojeni burger je nastal leta 2013 na Nizozemskem, zaradi zahtevnosti, da milijone celic spremenijo v meso, in časa, ki je bil potreben za to, pa je stal 250.000 evrov. Veliko ceneje so to pet let pozneje storili Izraelci. Zrezek, ki so ga vzgojili, je namreč stal 50 dolarjev.
Postopek izdelave mesa v laboratoriju je podoben postopku gojenja človeških nadomestnih organov in tkiv, pri gojenju celic pa si pomagajo s sestavino za pospeševanje rasti, ki jo dobijo iz telečjega zarodka. Z izdelavo laboratorijskega mesa se igrajo različne države po svetu, na prodajnih policah v Evropi in ZDA pa naj bi se znašlo čez nekaj let. Ameriško podjetje Just je na primer napovedalo, da bo svojega laboratorijsko vzgojenega piščanca začelo prodajati že konec tega leta. Pri tem je treba vedeti, da bo pot za takšno meso, preden postane del naših nedeljskih kosil, dolga ne samo, ko gre za znanstveno delo, ampak tudi ko gre za zakonodajo, saj se mora ta na prihod mesa, ki ne prihaja iz klavnic, ampak iz laboratorijev, še pripraviti, poleg tega pa obstajajo tudi stroga varnostna pravila, ki lahko v Evropski uniji njegovo prodajo zavlečejo tudi za dve leti. Varnostni ukrepi niso edina in morda niti ne največja ovira za laboratorijsko meso, saj bo to moralo prepričati predvsem potrošnike. Pri njih pa je glavno vprašanje, ali bo zanje dovolj videz in okus ali se jim bo vseeno zataknilo kot kost v grlu, ko bodo slišali, da prihaja iz laboratorija.
