Jesenice, ki letos slavijo 90 let, odkar so pridobile mestne pravice, zagotovo sodijo med najbolj nenavadna mesta v Sloveniji. Med drugimi so eno redkih, ki imajo še vedno ulico, poimenovano po maršalu Titu. Gre celo za najdaljšo in glavno ulico v mestu, ki ima po podatkih statističnega urada 121 hišnih številk in po kateri se je pred zgraditvijo avtoceste vil ves promet med Kranjsko Goro in Jesenicami ter na drugi strani Lescami.
A prav ta cesta je bila na Jesenicah v preteklosti največkrat preimenovana, opozarjata Aljaž Pogačnik in Marko Mugerli, kustosa Gornjesavskega muzeja Jesenice in avtorja gradiva o devetdesetletnici mesta Jesenice. Pred vojno je bila Gosposvetska, med vojno Adolfhitlerstrasse, po vojni pa so jo preimenovali v Cesto maršala Tita.
Kaj povezuje Jeseničane?
Prometni pomen Titove ceste, ki sega od stavb za jeseniško gimnazijo vse do konca strnjenega naselja pri bolnišnici, je po zgraditvi odseka gorenjske avtoceste med Hrušico in Vrbo usahnil, glavna jeseniška ulica, nekoč polna trgovinic, lokalov, frizerskih slonov in drugih ponudnikov storitev, pa je v zadnjih desetletjih zaradi številnih pridruženih dejavnikov izgubila svojo nekdanjo identiteto.
Kaj Jeseničane združuje, pa se ob jubileju sprašujejo tudi domačini. »Jesenice, mesto jekla in cvetja« piše na tablah ob cestah, ki vodijo v občino, a to sodobnemu času morda ne ustreza povsem, je pred kratkim opozoril novi jeseniški župan Blaž Račič in tako preko občinskega časopisa kot na družbenih omrežjih sprožil val ugotavljanja sodobne jeseniške identitete. Brez dvoma je železarna močno zaznamovala razvoj Jesenic, opozarjata Potočnik in Mugerli, čeprav je v devetdesetih doživela svoj zaton, zdaj pa spada sodobna in visokotehnološka tovarna SIJ Acroni med največje zaposlovalce v občini. Ali med vezne člene še vedno sodijo narcise ter kako močan vezni element je v tem mestu hokej, pa Jeseničani še ugotavljajo.
Sicer pa avtorja gradiva opozarjata, da segajo prvi urbanistični načrti Jesenic v leto 1931, dve leti zatem, ko so Jesenice postale mesto. Takrat so si arhitekti Jesenice zamislili kot moderno mesto z glavno prometno žilo, na katero se navezujejo stranske ceste. Med drugo svetovno vojno je bilo mesto bombardirano, po vojni pa so nastale različne vizije razvoja mesta.
Ob skrbi za mlade ne bi smeli pozabiti na stare
Tudi mnogo desetletij kasneje je mesto po besedah župana Račiča pred številnimi izzivi. Prebivalstvo se stara, mladi odhajajo, s trebuhom za kruhom na Jesenice prihajajo tujci.
»Ko odhajajo mladi, odhaja tudi naša prihodnost. Napeti moramo vse sile, da mlade zadržimo v občini,« pravi župan in med ukrepi našteva gradnjo novih stanovanj, sodoben mladinski center in širitev zaposlitvenih možnosti. Nova podjetja bi lahko po njegovem oživila opuščena železarska zemljišča vzhodno od občinske stavbe, dva nova bloka pa bi lahko zgradili pri TVD Partizanu.
Pri vsem tem pa je treba kakovostno življenje zagotoviti tudi starim, opozarja upokojena medicinska sestra Vasiljka Kokalj. V mnogih jeseniških naseljih so denimo zaprli trgovine, številni prebivalci, stari več kot 80 ali 90 let, avtomobilov ne vozijo več, avtobusi pa v naselja, če sploh, zaidejo preredko.
»Treba bi bilo razmišljati o sistemih prevoza, kakršen je Prostofer, ki ga imajo ponekod po Sloveniji in ki starejšim pomaga pri vsakodnevnih opravkih, nakupih, obisku zdravnika, ohranjanju družabnih vezi in podobno,« opozarja Kokaljeva. Tako bi starejši dlje časa ostajali v domačem okolju in se jim ne bi bilo treba seliti v dom za starejše, hkrati pa ohranjali svojo vitalnost. »A to je zdaj pogosto dosegljivo le tistim, ki jim vse to omogočajo bližnji,« ugotavlja in opozarja na potrebne razmisleke. »Popolnoma se strinjam, da se je treba osredotočiti na mlade, a brez starejših tudi mladih ne bi bilo, na to ne smemo pozabiti,« še dodaja.
