Če vas kdo vpraša, od kod se je vzela Lucia Berlin (1936–2004) s Priročnikom za čistilke, izborom kratke proze, ki je v izvirniku izšel leta 2015, lahko odvrnete, da s seznama prodajnih uspešnic New York Timesa. Čeprav bi bilo bolj skladno z dejstvi najprej razložiti, da se je prozaistka, ki v svojem času ni užila zaslužene potrditve, rodila na Aljaski, otroštvo pa je zaradi očetove službe preživljala v rudarskih mestecih Idaha, Kentuckyja in Montane. Ko se je oče med drugo svetovno vojno pridružil ameriški mornarici na Japonskem, se je s sestro in materjo preselila v teksaški El Paso, k dedku, znanemu – pijanskemu – zobozdravniku.
Po vojni se je družina preselila v Čile in postala del visoke družbe s podeželskimi klubi, katoliško šolo in političnimi nemiri vred; mati je že takrat bila boj z alkoholom. Bodoča pisateljica je pot nadaljevala s študijem v Novi Mehiki, kasneje se je s štirimi sinovi neprestano selila, se vmes trikrat poročila – nazadnje s pianistom in heroinskim odvisnikom Buddyjem Berlinom – in ločila, delala kot učiteljica, telefonistka, receptorka v bolnišnici, čistilka in pisateljica. »Običajno sem prišla iz službe, prebirala romane in pila vodko s 50 odstotkov alkohola, iz dneva v dan,« piše njena avtobiografsko zaznamovana junakinja v zgodbi Skok čez plot.
Berlinova je premagala alkoholizem, preživela samomor odtujene matere, nekaj časa skrbela za umirajočo sestro in v devetdesetih več let predavala kreativno pisanje na univerzi v Koloradu. Torej dovolj materiala za več kot zgolj eno pisateljsko življenje, tako povsem zavezano pisanju avtofikcije.
Za šilce viskija
Čeprav je pisala že v šestdesetih, je s knjižnimi objavami začela razmeroma pozno, v osemdesetih. Izšlo je šest zbirk njene kratke proze, ena odmevnejših – Homesick: New and Selected Stories (1990) – ji je prinesla nagrado american book award, ne pa tudi širše pozornosti bralske javnosti, ki jo danes primerja z velikani, kot so Raymond Carver, Anton Čehov in Alice Munro.
Zakaj, če piše »zgolj« o čistilki in receptorki, ki se brez dobrega šilca jim beama komaj odvleče do najbližje trgovine, kaj šele v službo? O noseči najstnici, katere mož je v zaporu, stric, ki bi moral pomagati, pa jo spolno zlorablja, da brezdomna na koncu otroku ponesreči zlomi vrat? O umirajoči sestri, ki je materi zlorabo odpustila šele ob smrti? O nuni, ki bi rada pomagala prestrašeni učenki, ta pa jo udari? Prav zato – pralnice, bolnišnice in klinike za odvajanje, alkohol, nasilje in bolezni, sestre, sinovi in ljubimci – tak vsakdanjik, poln strahu in bolečine, je najbolje poznala. Tudi ko poskuša bolniška sestra v zgodbi Fantomska bolečina pomiriti kričečega bolnika, ki so mu amputirali nogo, navsezadnje izvemo: »Vsa bolečina je resnična.«
Vsakdo si zasluži odpuščanje
Domala vse pripovedovalke v zbirki Priročnik za čistilke so prvoosebne, pogosto nosijo avtoričino ime in njene – ne nujno linearno povzete – življenjske lekcije. Berlin dodaja in odvzema podrobnosti, menja prostorske in časovne koordinate, ne pa človekoljubnega pristopa, ki vztraja predvsem pri tem, da si vsak od nas zasluži odpuščanje – in spoštovanje. Svoje pripovedi veže v sveženj, ki bi mu zaradi sočutne oznake likov, povečini izobčencev in obrobnežev, in obravnave njihove socialne stiske brez slabe vesti lahko rekli skorajšnji roman. Opisuje jih brez odvečne čustvenosti, z lapidarnim, neposrednim jezikovnim izrazom: »Vsi so bili nedeljsko opravljeni, kot bi se odpravljali na pogreb ali poroko, vendar so bili kljub temu videti kakor nekakšni dninarji ali pa žrtve tornada.«
Edina lastnost njene pisave, ki je še bolj razorožujoča od njenega surovega humorja, je njen smisel za subtilno razkrivanje družbenih krivic, še posebno položaja žensk. Zbirka njenih, v slovenščino prevedenih 43 kratkih zgodb – pa tudi v ZDA nedavno izšli zbirki Evening in paradise in spomini Welcome home – na bralca gotovo ne bo imela razvedrilnega učinka, njegove moči so vendar bolj premišljevalne narave. A eno vrhovnih načel te pisave lahko navsezadnje preberemo že v uvodni zgodbi Angelova pralnica: »Kdor pravi, da natanko ve, kako se počuti nekdo drug, je bedak prve klase.«
