Dolga obdobja, ki jih je potrebovala pisateljica Donna Tartt (1963) za pisanje svojih romanov, kažejo na zelo natančno delo, ki ga ne priganja nič drugega kot rast besedila samega. V vseh treh knjigah so osrednji liki otroci, v prvi so to najstniki, v drugem desetletnik in v Liščku trinajstletnik, ki ga spremljamo v odraslost. Vsi liki so torej »dela v nastajanju«, ki jih premetava na najbolj drastične načine, medtem ko so odrasli »zapečateni« v svoji odraslosti, nespremenljivi navkljub poskusom drugačnega življenja, pa naj gre za karikaturalne bogate, večinoma zapite ali zasvojene starše otrok ali za dobrosrčnega restavratorja v Liščku.
Če avtorico v Skrivni zgodovini zanima predvsem skupinska dinamika nadvse bistrih »elitnih« študentov klasične filologije, ki se izgubljajo takoj, ko trčijo ob etične presoje, je Lišček droben ptiček, slavna slika holandskega slikarja Carela Fabritiusa. Ta Rembrandtov učenec je leta 1654 umrl med eksplozijo delftske smodnišnice, uničene naj bi bile tudi mnoge njegove slike. Lišček pa je ostal in po izidu romana Donne Tartt v haaškem muzeju Mauritshuis postal eno najbolj obleganih del.
Lišček Theo
Pisateljičina izbira slike torej ni naključna, tudi glavni lik knjige, deček Theo, je »lišček«, ki je tako kot slika preživel eksplozijo bombe desničarskega ekstremista v newyorškem Metropolitanskem muzeju, medtem ko je njegova »avtorica«, mama, tako kot slikar umrla. In kot ptiček tudi on od takrat živi s tanko, skoraj nevidno verižico, priklenjen na svojo žalostno usodo.
V galerijo je Thea in mamo tisti dan zaneslo naključje, naliv, tam je Theo, ki zgodbo pripoveduje v prvi osebi, mamo za trenutek zapustil in stekel po stopnicah za neko rdečelaso punčko, ki mu je bila všeč. Tako je preživel, pod ruševinami, ob ranjenem starcu, ki ga je prosil, naj iz ruševin pobere Liščka, naj reši umetnino. Dal mu je tudi prstan za svojega prijatelja in umrl.
Vprašanje usode, neizbežnosti ali absurdnega naključja, ki življenje obrne na glavo, in to ne le enkrat, saj si naključja in smrti v Theovem življenju kar sledijo, se skozi roman nenehno ponavlja kot črni obup ali kot občutek krivde – bi lahko nesrečo preprečil? Vprašanje, ali nas premetava usoda ali zgolj absurd, pa ne da odgovora na temeljno in neozdravljivo osamljenost ob izgubi. In Lišček je zgodba o osamljenosti, o pretrganju tiste pravezi, ki je mati vseh drugih, ki je matrica povezanosti in brez katere je človek mehurček. Tudi Theovi prijatelji so izgubili to vez: sošolec Andy zaradi popolnoma disfunkcionalne družine, prijatelj Boris, emigrantski otrok ukrajinsko-rusko-poljskega porekla, ki ga oče vodi s seboj po rudnikih sveta, ker je mama nekje izginila, mamo pa je že prej izgubila tudi rdečelaska, ki jo Theo znova najde, od eksplozije hudo poškodovano na naslovu, ki mu ga je dal umirajoči starec.
V kaotični situaciji po nesreči se Theo, namesto da bi sliko predal odraslim, oklepa v omot skritega Liščka, četudi ga ta preganja, ker se boji policije, ki išče po eksploziji izginule umetnine. Slika mu je hkrati fetiš in vez z umrlo mamo, čemur se ne more odreči. Zanj ni ne svetovna dediščina ne vrednost na trgu, ampak nekakšno sidro, tisto, kar sta z mamo nazadnje skupaj opazovala, tista drobna, nekričava, pretanjena in večpomenska umetnina, ki bi jo lahko človek gledal vse življenje in v kateri otrok vidi tudi sebe, izgubljenega, brez varnosti in ljubezni. Misel nanjo mu je svojevrstna uteha, ki mu pomaga v stiskah ob očetu, zasvojenem z mamili, ob neuslišani ljubezni do rdečelaske, preprodajanju pohištvenih ponaredkov, prihajajoči poroki, ob odvisnosti od drog…
Poetična govorica žalosti
Donna Tartt tako vpelje Theovo temeljno raz- in odcepljenost kot njegov notranji monolog na eni strani in vse ostale glasove na drugi. To prehajanje med glasovi pa je v avdio inačici knjige, ki mi je prišla na ušesa pred leti, izjemno dobro ujel interpret, igralec David Pittu, ki gibko prehaja iz melanholije Theovih misli v afektirano, socialno pogojeno ali duhovito, z ruščino zaznamovano govorico ostalih likov. Prav zaradi te mešanice karikiranja in obupa je knjiga tudi duhovita.
Razplet romana se dogaja v tretjem krogu pekla, v kriminalki. Če je bil prvi newyorški meščanski svet denarja in kulture, znotraj katerega sta bila z mamo skromna, a svetla oazica, drugi pa lasvegaški ponaredek življenja z igrami na srečo, prostitucijo in drogami, je ta tretji svet podzemlje, polno umorov, drog in mafije. Če razplet prinese nekakšno salomonsko rešitev problema slike, pa je konec tudi meditacija o ustvarjanju, umetninah in o vlogi, ki jo igrajo v naših življenjih. In tudi majčkeno naivno, »metafizično« iskanje smisla te »greznice«, ki ji rečemo življenje, brez katerega bi roman ostal izvrsten prav do strani 877.
