Andruhovič je odraščal v zahodni Ukrajini, nekdanji Galiciji, ki je narodnostno, kulturnozgodovinsko, versko in jezikovno zelo heterogena. Skrbno raziskuje ignoranco, ki jo Zahod vztrajno vzpostavlja v razmerju do Vzhodne Evrope, pa do bolečine absurdno situacijo, v kateri je še vedno tamkajšnja (in tudi naša?) tranzicijska družba. Njegov (samo)ironični karneval je torej tačas zagotovo najbolj posrečena sinteza ukrajinske in zahodnjaške identitete. V slovenščino sta doslej prevedeni dve knjigi, lani Dvanajst krogov, letos pa Moskoviada. Nepopustljiv je tudi v delih, kot so romana Perverzija in Skrivnost pa zbirka kratke proze Leksikon intimnih mest in zbirka esejev Zadnji teritorij; ne le do sebe, temveč tudi do svojih bralcev.
Na drugi strani ulice
Z nepredvidljivo kombinacijo mirne prizemljenosti in vihrave odprtomiselnosti jih je veliko na svojo stran pridobil že ob lanskem obisku Slovenije, kjer je kot nagrajenec Vilenice predstavljal roman Dvanajst krogov. Na videz klišejska zgodba o nerodnem dunajskem fotografu Zumbrunnenu, ki »pogumno« zapusti svojo zahodnjaško varnost in se zaplete v postsocialistični delirij v karpatskem gostišču, raste iz ljubezenskega in alkoholnega opoja – med prišleki so njegova ljubimka, prevajalka Roma Voronič, pa njen mož, hčerka iz prejšnjega zakona in… –, a temelji so nespregledljivo družbenokritični, roman je do vrhunca prignana farsa neoliberalizma na socialističnem pogorišču.
Prava literarna zabava – in te v nobenem njegovem delu ne manjka – pa se napaja v pisateljevi metafikcijski igri, ko se s citati navezuje na druge avtorje ali neobvezujoče kramlja z bralcem o svojih nadaljnjih bolj ali manj uspelih potezah, pa ko prepleta različne pripovedne in časovne perspektive, ki jih nato ruši. Predvsem pa si prvovrstno parodičnost in političnost vselej omogoči s kombiniranjem posvečene literarne govorice s tipom vulgarnosti, ki bi uglajenega slehernika pregnal na drugo stran ulice.
Zmanjka še vodke
A vsega omenjenega, pa izprijenih oblastnikov, represivnih varnostnih organov in tragikomično neuslišanih umetnikov, ne manjka niti v pravkar prevedeni Moskoviadi. Kot nekoč pisatelj sam živi glavni (anti)junak Otto von F. v moskovskem študentskem domu, kjer z drugimi pisateljskimi upi Sovjetske zveze več pije, kot piše. Moskva je v devetdesetih grozljiva prestolnica »v gnijočem srcu napol živega imperija«, Ukrajinec Otto pa, ki v dnevu »obrne« več žensk kot knjig, je nekak zapiti popotnik skozi ta crkujoči postsocialistični Hades. Tavajoč po ulicah in kanalih mesta – v kaotičnem svetu revščine, kjer je težko kupiti celo vodko, pa nadzora, cenzure in državne propagande je Otto skozi Andruhovičevo priostreno mračno fantastiko in simboliko očividec ne le zatona nekega imperija, temveč tudi opomina, kako groteskna šala je za represivni sistem prav vsak posameznik. »Zgodovine si ne izberemo. Toda lahko bi se odvila drugače,« navsezadnje s kvazikomično resnobnostjo pomisli njegov junak.
