Kljub najslabšemu volilnemu dosežku Krščansko-socialne unije (CSU) na bavarskih deželnih volitvah po letu 1950 in izgubi absolutne poslanske večine bo naslednji ministrski predsednik Svobodne države Bavarske isti kot doslej – Markus Söder. Odločitev vodstva CSU, da Söderju vnovič zaupa mandat za koalicijska pogajanja, ni nikogar zares presenetila, prav tako ne, da so prva izbira konservativcev pri sestavljanju koalicije Svobodni volilci (FW), »avtohtona« bavarska stranka, ki je v deželni zbor prvič prišla leta 2008 in minulo nedeljo drugič zapovrstjo za malenkost popravila svoj dosežek. Od vseh strank in list, ki so se v nedeljo potegovale za deželnozborske sedeže, so Svobodni volilci pod vodstvom zunaj Bavarske razmeroma neznanega Huberta Aiwangerja programsko najbolj podobni CSU, solidno podporo pri volilcih pa so si pridobili predvsem s politiko na občinski ravni.
Obsojen na uspeh
CSU in FW imata v deželnem zboru s skupaj 112 poslanci razmeroma udobno večino (vseh poslancev bo 205, 25 več kot v prejšnjem sklicu parlamenta), toliko bolj, ker od opozicijskih strank kaj prida usklajenega delovanja ne gre pričakovati.
Zeleni kot druga največja stranka v deželnem zboru (38 sedežev) so se pred volitvami sicer javno nadejali vstopa v deželno vlado, toda Söder je v nedeljo že nekaj minut po objavi napovedi volilnega izida izjavil, da bo osebno vsekakor dal prednost »meščanski koaliciji«, ki naj bi bila tudi najboljša za Bavarsko. Z Aiwangerjem, 47-letnim predsednikom Svobodnih volilcev, predvidoma naslednjim namestnikom bavarskega ministrskega predsednika in verjetno deželnim ministrom za kmetijstvo, se Söder pozna predvsem iz polemik v deželnem zboru, kajti FW si ga je doslej iz opozicijskih klopi rada privoščila. Kljub temu pa komaj kdo dvomi, da se stranki v mesecu dni, kolikor jih za oblikovanje vlade predpisuje bavarska ustava, ne bi dogovorili o koaliciji, v kateri Aiwanger za svojo stranko zahteva tri resorje.
Söder je namreč »obsojen na uspeh«: samo hitra sestava vlade lahko vsaj deloma omili boleče posledice nedeljskega poloma in CSU pridobi čas za mirno razpravo o zamenjavi na vrhu. Predsednik stranke in notranji minister zvezne vlade Horst Seehofer po volilni nedelji namreč ni odstopil, kot so nekateri – tudi v stranki sami – pričakovali. V določeni meri je to razumljivo, kajti njegov odstop s položaja predsednika stranke bi nemudoma sprožil tudi vprašanje, ali lahko ostane minister v berlinski koaliciji Angele Merkel.
Senca naslednjih volitev čez enajst dni
Razprava o tem pa je ena zadnjih stvari, ki si jo kanclerka pred deželnimi volitvami v Hessnu zadnjo oktobrsko nedeljo lahko želi, saj njeni Krščansko-demokratski uniji (CDU) že brez tega grozi občuten osip volilne podpore. Seehofer je kanclerki, s katero nista v dobrih odnosih, vendarle storil potrebno uslugo s tem, ko je napovedal sklic konference CSU za drugo polovico novembra in temu dodal, da bo tema »kajpak tudi moja odgovornost za volilni rezultat«. Na drugi strani so bili tudi komentarji bavarskih volitev iz CDU v pričakovanju hessenskih volitev zelo zadržani in splošni.
Da ne bodo na zvezni ravni storili ničesar, kar bi lahko ogrozilo vsaj kolikor toliko spodoben izid v Hessnu (čeprav jim ankete prav tako napovedujejo občutne izgube), pa so se odločili tudi socialni demokrati (SPD). Analizo bavarskih volitev, na katerih je stranka dobila pičlih 22 sedežev, je SPD preložila na pozno jesen, s tem pa tudi razpravo ne le o predsednici Andrei Nahles, pač pa predvsem o tem, ali naj izstopi iz nemške vladne koalicije ali ne. Po morebitnem novem uspehu Zelenih v Hessnu (ti so, mimogrede, zdaj v ožjem Münchnu s skoraj 40 odstotki glasov celo najmočnejša stranka) bo izstop SPD mnogo bolj verjeten.
