To je zame posebna čast. Andreja Kavčič iz založbe DZS je prek mojega zelo dobrega prijatelja Luke pristopila do mene s ponudbo, ki sem jo z veseljem sprejel. Vse skupaj me je zelo prevzelo in komaj sem čakal, da bi knjiga v resnici nastala. In je nastala. Ko je bila napisana, sem potreboval kar nekaj časa, da sem se sploh zavedal, da je to res. S Primožem sva bila nekajkrat na vezi in sva nekaj stvari tudi popravila. Mislim, da je napisal vrhunsko pravljico. Zelo sem ponosen nanjo.
Kaj vam je v knjigi najbolj všeč?Najbolj so mi všeč sami liki, ker so raznoliki. V zgodbi nastopajo od babic, dedkov, pa jaz sem notri, do kužkov. Liki so mi res pri srcu.
Ste se morda bali, da vas bo pisatelj predstavil kot zelo nagajivega, takšnega, ki povzroča težave babici, dedku in morda še komu?Malo sem si celo želel, da bi me predstavil kot takšnega. Ker ko smo otroci, nekaj težav zagotovo povzročimo. Prav je, da se tudi to izpostavi. Sicer pa ne vem, če sem pravi naslov za to vprašanje. Mogoče bi morali vprašati učitelje, ko smo ravno na moji šoli.
Eno od glavnih vlog igra pes Gustl, ki tudi v resnici obstaja in je v Ameriki prava zvezda. V pravljici vam da pomemben nasvet: bodi potrpežljiv in hiter hkrati. Je to pravi hokejski nasvet ali je uporaben samo v pravljici?Mislim, da je to zelo dober nasvet tako za pravljice kot hokej in prav tako za resnično življenje. Prav gotovo je treba biti potrpežljiv, ker vse stvari zagotovo ne bodo šle tako, kot si jih zamisliš, toda cilje je treba doseči čim hitreje. To je tisti moto oziroma slogan, ki bi se ga res veljalo držati.
Pomembno vlogo imajo v knjigi tudi stari starši. Kakšno vlogo pa so imeli pri razvoju vaše kariere v resničnem življenju?Starim staršem sem za vse res hvaležen. Vsi stari starši so imeli veliko vlogo od samega začetka in še zdaj jo imajo. Stari oče po očetovi strani mi je naredil led za hišo, kjer sem se med drugim sploh naučil drsati, stara mama po očetovi strani pa je bila moj prvi soigralec oziroma moj nasprotnik. Stara mama po mamini strani je bila učiteljica angleščine na tej šoli in glede na to, da sem že od samega začetka sanjal, da bom igral hokej v tujini, sva po vsaki tekmi delala intervju v angleščini. Eden največjih navijačev, če ne največji, pa je stari oče, ki od samega začetka, od prve tekme, ki sem jo odigral, ni zamudil niti ene same. Vemo, da so moje tekme ob pol treh, pol štirih zjutraj in on tako dobesedno obrne čas med sezono ter se za vsako tekmo zbudi in spremlja prav vse tekme.
Sporočilo v knjigi je tudi, da nič ne gre brez ovir in trdega dela. Se vam zdi, da lahko s svojo zgodbo mlade navdušite, da kdaj stisnejo zobe, da takrat, ko je težko, vztrajajo, naj bo to pri športu ali pri kakšni drugi stvari?Zgodba je sicer predstavljena skozi šport, ampak mislim, da je sporočilo takšno, da je moč potegniti vzporednico tudi z drugimi projekti v življenju in ni uporabno samo v športu. Prav gotovo je vztrajnost ena od svari, ki mora biti prisotna, pa tudi potrpežljivost, kot sem že dejal. In seveda, ljubezen do dela. Stvar, ki se je lotiš, je treba delati s srcem. Mislim, da samo na tak način lahko zares uspeš.
Kmalu odhajate v Ameriko (z Anžetom smo se pogovarjali dva dni pred njegovim odhodom). Ste se uspeli spočiti?Ja, sem se. Letos je bilo poletje zelo sproščeno, pravzaprav ni bilo kaj dosti drugačno od lanskoletnega. Spočil sem se zelo dobro in tudi priprave so potekale zelo dobro. Tako da po eni strani že komaj čakam, da se vse skupaj začne.
Boste kaj pogrešali, ko boste enkrat ponovno čez lužo?Moram priznati, da zdaj, ko smo že tako dolgo v Ameriki, smo se že povsem navadili na tamkajšnje življenje ter tudi na potovanje iz Amerike v Slovenijo in nazaj. Enostavno se odpravimo nazaj, tam imamo veliko prijateljev, seveda pa pogrešaš prijatelje, ki jih imaš tukaj, in vse, kar je povezano z domovino. Ja, prav gotovo pogrešaš, vendar pa se v ZDA ne vračamo s težkim srcem. Tam zdaj živimo že trinajsto leto in tam je zdaj naš dom. In ni nam hudo.
V Ameriki živite z družino. Ste oče dveh otrok, triletne deklice in dvoletnega fantka. Kako se znajdete v tej vlogi?Mislim, da se v tej vlogi prav dobro znajdem. Večjih problemov z otrokoma z ženo nisva imela. Neža in Jakob sta zelo pridna.
Ste strog oče?Ne, mislim, da nisem. Mogoče bi moral biti včasih bolj. Pravzaprav je odvisno od primera do primera.
Kateri od njiju vas bolje vrti okoli prsta?Vsak ima svojega. Hčerke so ponavadi atijeve, sinovi pa od mamic. In tudi pri nas je tako.
Kaj počnete, ko ste skupaj z družino?Lahko rečem, da smo kar aktivna družina. Poskušamo se čim več gibati. V bistvu pa pod črto: niti ni važno točno, kaj počnemo, važno je, da se družimo in da preživimo družinski čas skupaj. Moja sezona je dolga, potovanja so dolga in lahko mine tudi teden ali še več, ko se ne vidimo, razen prek telefona, zato tisti čas, ko smo skupaj, maksimalno izkoristimo.
Tudi letos ste organizirali dobrodelni golfski turnir, tokrat že osmi po vrsti, ki je tako kot prejšnja leta potekal na blejskem kraljevem igrišču. Kako ste zadovoljni z njim?Zelo sem zadovoljen. Zbrali smo veliko sredstev. Denar, ki se zbere na turnirju, se razdeli na tri dele. Ena tretjina gre Rdeči žogi, kam bo šel preostali denar, določiva z Jocem Pečečnikom, s katerim sodelujeva pri organizaciji turnirja. Joc je letos denar namenil za štipendije mladim športnikom, jaz pa sem svojo tretjino razdelil še na pol in polovico podaril pediatriji v Jeseniški bolnici, druga polovica pa bo šla fantu, ki je imel prometno nesrečo. Zdaj je na vozičku in glede na to, da nima najboljših pogojev, bo lahko ta sredstva uporabil tako, da si bo olajšal življenje.
Menda včasih niste bili ravno navdušeni nad golfom.Ja, včasih se mi je vse skupaj zdelo zelo dolgočasno. Potem pa, ko sem se enkrat malo bolj poglobil v igro in tudi začel igrati, me je nenormalno prevzelo. Temu sprva še sam nisem mogel verjeti, zdaj pa oba z ženo obožujeva golf in ga igrava, če se le da. V Ameriki sicer nekoliko manj, ker je tam za to manj časa.
V poletnih mesecih je potekala tudi hokejska akademija za otroke, ki jo organizirata skupaj s Tomažem Ranzingarjem. Ali morda razmišljate, da se boste po končani športni karieri preizkusili kot trener?Letos se je akademije udeležilo približno 130 otrok iz različnih držav. V zadnji treh letih smo tako pokrili od 14 do 15 držav. O tem, kaj bom počel po končani športni karieri, pa je še absolutno prezgodaj govoriti. Namen imam namreč še kar nekaj časa igrati.
