Po zgodovinskih virih Hipokratova prisega obsega deset različnih obljub. Za današnji čas ima posebno težo zlasti naslednja: »Prisežem, da bom svoje življenje in vedo svojo varoval vseskozi neomadeževano in pošteno.« Besedilo je nastalo nekaj stoletij pred našim štetjem, pa je še danes aktualno.
Po drugi svetovni vojni so besedilo Hipokratove prisege posodobili. Njeno revizijo predstavlja Ženevska konvencija iz leta 1948. Vsak diplomant medicine poda svečano, svobodno in na svojo čast sklicujočo obljubo, da bo uresničeval to konvencijo. Pri izvajanju zdravstvene dejavnosti se torej ne bi smeli dogajati večji zapleti. Seveda ni tako. Odgovornost se pripisuje kar vsem zdravnikom, ker svojih zavez, zapisanih v konvencijo, ne uresničujejo. Ali res lahko takšno odgovornost naprtimo (vsem) zdravnikom?
Moje mnenje je odločni ne. Zakaj? Neetične, nemoralne razmere danes srečujemo vsepovsod v državi, ne le v zdravstvu. Tako pač deluje neoliberalni sistem. Povečuje neenakost in ljudem prinaša revščino kot sistemski pojav. Pod pragom revščine živi v Sloveniji kakih 268.000 oseb, med njimi 80.000 upokojencev in celo 56.000 delovno aktivnih. V skupini revnih prebivalcev se je znašlo tudi 49.000 mladoletnih otrok. Te podatke navajam, ker potrjujejo poslabšane spremembe po naši osamosvojitvi. Tudi zdravstvo (z zdravniki in drugimi zdravstvenimi delavci vred) deli takšno usodo celotne družbe.
Brez sleherne odgovornosti pa zdravniki vendar niso. Kako so lahko zdravniki in njihove številne stanovske organizacije spregledali spremembe, ki jih je v dveh desetletjih prinesel neoliberalni kapitalizem? Ne le v gospodarstvo, temveč tudi na vsa področja negospodarstva. Tu vidim odgovornost medicinske stroke, ki se, tako je vsaj videti, sploh ni odzvala na spremembe, ki jih je na področje zdravstva prinesel neoliberalizem.
Kaj se je dogajalo dve desetletji na področju lastninjenja in privatizacije družbenega premoženja v gospodarstvu, je splošno znano. Da bo ta proces neizbežno prinesel velike spremembe tudi v negospodarske dejavnosti (tudi v zdravstvo), je bilo več kot samoumevno. Danes aktualno odhajanje zdravstvenih delavcev v tujino ni presenečenje, ker je bilo predvidljivo.
Napake so se kar vrstile. Najprej smo (so) nerazumno prepletli javni in zasebni sektor in vse podredili ekonomskim interesom zdravnikov zaslužkarjev. Prezrli smo preostale zaposlene v zdravstvu, brez katerih zdravstvena dejavnost sploh ne more potekati. Omenjam samo sramotno prakso neplačevanja nadurnega dela medicinskih sester (250.000 ur) in drugih zdravstvenih delavcev. In končno smo se znašli pred nerešljivo uganko odhajanja zdravnikov in medicinskih sester k delodajalcem v tujino. In kaj sedaj?
Kopiramo lahko prakso organiziranja študija v ZDA. Tam je univerzitetni študij (izjema so štipendije) osebna naložba, vredna kakih četrt milijona dolarjev. Temelji na posojilu, ki se vrača desetletja. Po končanem študiju je diplomiranec (če odmislimo dolg) svoboden kot ptička ne veji. Pri nas je enako. Vendar ima naš diplomant pred ameriškim veliko prednost. V svoj študij vloži le potrebni obseg prizadevanj za usvojitev znanja, država pa mu zagotovi neodplačno financiranje študija, ki ni bistveno cenejši kot v ZDA.
In kdo na koncu profitira? Seveda tisti tuji delodajalec, ki zaposli polno usposobljenega slovenskega zdravnika ali medicinsko sestro. To pa še ni konec problemov: tuji zaposlovalec želi zaposliti najboljše, prav tiste, ki jih tudi sami krvavo potrebujemo. Pripis: priznanje vsem zdravnikom, ki politiko in javnost opozarjajo na stranpoti v zdravstvu.
Janez Krnc, Litija
