Ko poslušamo pozive do enake dostopnosti, skoraj nikoli ne slišimo, kako doseči ta cilj. Kdor misli, da smo imeli kdaj enake pravice in možnosti, se moti. Vsaj od sedemdesetih let dalje nismo imeli vsi enake dostopnosti do zdravstvenih storitev. Lahko bi naštel številne primere neenake dostopnosti, ker je zdravstvo pogosto delovalo po načelu zvez in poznanstev. Ne bom navajal konkretnih primerov, ker me k temu zavezuje poklicna molčečnost, ne govorim pa na pamet.
Včasih smo bili uporabniki kar zadovoljni, nismo pa vedeli, da so imeli mnogi izbranci posebne pravice skrite pred javnostjo (od zdravljenja v tujini, neupravičenega zdraviliškega zdravljenja, neupravičenosti do bolniških nadomestil do dostopa do dražjih zdravil itd.). Dostopnost za navadne državljane je bila sicer navidezno dokaj dobra, strokovna raven na nekaterih področjih nadpovprečna in imeli smo pravice, ki pogosto niso imele finančnega kritja.
S spremembo družbenega sistema pa so nastale nove okoliščine in tudi možnosti. V spremenjenih družbenih razmerah moramo spreminjati tudi zdravstvo. Žal pa za to ni dovolj govorjenje, ampak težka pogajanja. Pogosto slišimo predvsem kritike za razmere v zdravstvu, malo pa je predlogov za boljše rešitve. Kako naj dosežemo bistvene spremembe, če že vsaka napoved sprememb sproži odpor? Zato je bolje, da ničesar ne spreminjamo, saj zdravstvo v bistvu dobro deluje.
Naivno je verjeti, da se z reformo zdravstva ne (bi) bodo zmanjšale nekatere pravice. Kdor to obljublja, zavaja in ne vidi, kar se dejansko že dogaja. Pravice so se de facto že zmanjšale, ko smo prisiljeni v samoplačništvo, čeprav imamo de iure že zagotovljene pravice. Tudi v zdravstvu smo priče tranziciji. Ni treba odkrivati tople vode in iti daleč, da bi videli, kako zdravstvo lahko deluje bolje. Zasebno in državno zdravstvo je možno integrirati tako, da bosta oba komplementarna, in mnogo ambulantne dejavnosti je mogoče že zdaj opravljati zasebno, razen urgence.
Zelo populistično poenostavljanje je, da smo za razmere v zdravstvu krivi predvsem zdravniki in da o zdravstveni politiki odloča (le) zdravništvo. Zdravniki nismo noben »lobi«, ampak neposredni izvajalci zdravstvene dejavnosti. Skoraj o vsem odloča politika ali kdor koli že, tudi »strici iz ozadja«. Zdravniki še kako dobro vemo, da nismo in nikoli ne bomo ustvarjalci zdravstva, saj nas politika stalno odriva od odločanja. Kaj pa preostali zdravstveni in nezdravstveni delavci, menedžment, zavarovalnice in vsa politika od lokalne do državne ravni? Za ilustracijo naj navedem, da je bilo od osamosvojitve dalje sedem ministrov zdravnikov in šest nezdravnikov, prej pa tako in tako vemo, kako je bilo. Ali drug podatek, da ne bom deležen očitkov, da s podatki manipuliram: od leta 1968 je UKCL vodilo 15 direktorjev, od katerih je bilo 11 nezdravnikov, 3 zdravniki so bili krajši čas vršilci dolžnosti, le eden pa je bil direktor 12 let. Sestavo svetov zavodov pa raje ne bi omenjal, katerih večina je politično nastavljena, zaposleni pa so vedno v manjšini. In še en podatek, ki je tudi mene zelo presenetil. Eden od bivših ministrov je nedavno javno izjavil, da ZZZS v bistvu vodijo sindikati. Toliko za informacijo tistim, ki trdijo, da smo za razmere v zdravstvu odgovorni predvsem zdravniki.
V vseh zdravstvenih sistemih so čakalne dobe. Problem pa so nesprejemljivo dolge, to so tiste, od katerih je neposredno odvisno bolnikovo življenje, dolgotrajne bolniške odsotnosti ali trajna invalidnost. Obljubam strank, da se bodo čakalne dobe hitro skrajšale, je težko verjeti, ker je k temu v znatni meri pripomogla neverjetna rast administrativnega dela na vseh ravneh in napotitev na specialistične preglede, ki so se v zadnjih letih povečale za okrog tristo (300!) odstotkov, in za to ni nobene racionalne razlage (podatek iz bele knjige nekdanjega ministra). Nekoliko je to nedvomno posledica večjega števila kroničnih bolnikov, kar je konec koncev tudi posledica in dokaz dobrega zdravstva. Še vedno pa nimamo izdelanih glavnih prioritet razvoja zdravstva in kliničnih poti za najpogostejša obolenja. Jasno je, da moramo skrbeti za skladen razvoj zdravstva, vendar nismo tako bogati, da bi imeli hkrati vse storitve na najvišji možni ravni.
Zdravstvo je preveč resna dejavnost, da probleme rešujemo ad hoc. Zato po volitvah ne bo bistveno drugače, ker so problemi tako kompleksni, da jih ni mogoče hitro rešiti. Posledice ne dovolj premišljenih rešitev so praviloma slabe ali celo nevarne, kar vidimo pri najbolj aktualnih problemih. Z vidika bolnika je samo pomembno, da pride do zdravnika takrat, ko ga potrebuje, in da je deležen najboljše možne usluge. Za to pa je prvi pogoj, da denar sledi bolniku, ne pa da morajo, kljub zagotovljenim pravicam, plačevati za preiskave in zdravljenje. Koliko imamo zdravstvenih zavarovalnic, niti ni pomembno. Lahko imamo še naprej samo eno, v katero vsi plačujemo, nadzira jo pa tako in tako država, kar je absurd. Če direktor ZZZS izjavi, da ima ZZZS presežek, a ga ne sme (!) dati za bolnike, je tu nekaj hudo narobe. Od kod politiki pravica, da nadzoruje in omejuje financiranje zdravstva z denarjem, ki je namensko zbran za zdravstvo in nima zveze z državnim proračunom?
Najbolje bi bilo, da bi se zdravstvo financiralo kar iz državnega proračuna. Imeli smo že centralno plansko gospodarstvo, kar se starejši še prav dobro spominjamo, pa imejmo še plansko zdravstvo.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
