V idrijski kotlini že častitljivih 117 let stoji realka, ki se ponaša z dosežkom, da je kot prva na Slovenskem začela poučevati dijake v slovenščini. »S hribi obdana, s soncem obsijana, skozi stoletja za mlade skrbi. Prežeta s tradicijo, odprta v svet, slovenskega šolstva žlahtni je cvet,« so verzi iz šolske himne, ki dokazujejo, da naša gimnazija ni zaspala na lovorikah in da še danes stremi k odličnosti.
O spominih in doživljanju gimnazijskih let v Idriji smo se pogovarjali s priznanim slovenskim režiserjem, scenaristom in igralcem Janom Cvitkovičem. »Prvi pripetljaj, ki mi je prišel na pamet, je ta, da sem nekoč šprical pouk in se ulegel na travnato dvorišče pred šolo ter tam zaspal. Sošolka me je videla in s svinčnikom narisala ta prizor na zunanjo okensko polico. Ko sem prišel čez dvajset let spet na gimnazijo, mi je nekdo rekel, da je risba še vedno narisana tam, da je obstala. In bilo je res.« Ta mimobežen in prisrčen spomin je prva asociacija na njegove mladostniške dni, preživete na gimnaziji. Kot priznan gost Cvitkovič še vedno rad obišče šolo in z njo tudi aktivno sodeluje. V zadnjem šolskem letu je bil prisoten na dveh prireditvah: Ne teslo, Tesla, ki je neke vrste karierna delavnica, in na kulturnem maratonu, ki je s svojim pisanim naborom delavnic in predavanj prava poslastica za ljubitelje kulture, znanja, ustvarjalnosti in športa. Cvitkovič je ob tej priložnosti kot režiser sodeloval v pogovoru o svojem zadnjem filmu Družinica.
Kljub trditvi, da iz gimnazijskih let ne pogreša ničesar, je povedal, da ima na to obdobje širok nabor lepih spominov. Za šolanje v Idriji se je odločil, ker je iskal nekaj njemu še nepoznanega, nevsakdanjega in predvsem »netolminskega«; sam namreč prihaja iz Tolmina. Rojstni kraj mu v mladih letih ni ponujal tistega, česar si je želel. Nove izkušnje in sveže okolje je šel iskat čez hribe, v mesto, prežeto s čipko. Poudaril je, da mu je idrijska gimnazija dala več znanja in izkušenj, kot je pričakoval. V spomin se mu je dobro vtisnil na eni strani prijeten in hudomušen, a na drugi kljub temu spoštljiv in strog odnos med profesorji in dijaki. Podobno vzdušje na gimnaziji zaznava še danes. »Vedno je bila v zraku neka ironija, neki blagi sarkazem. Seveda ne v negativnem smislu,« se sproščenosti v šolskih klopeh spominja Cvitkovič.
Po njegovem mnenju je bila idrijska gimnazija že od nekdaj zelo kakovostna, sklepa pa, da se je z leti še izboljšala, da je napredovala ter postala v vseh pogledih modernejša. Tudi sam je opazil, da se lahko šola pohvali s številnimi dosežki dijakov, pridobljenimi ne le v slovenskem, pač pa tudi v mednarodnem prostoru.
Gimnazija, katere prednost je njena majhnost, veliko težo daje medosebnim odnosom. Dijakom zagotavlja občutek sprejetosti, varnosti in enakopravnosti. Opora, spodbude in motiviranost, ki nam jih vliva šolsko okolje, nas usmerjajo v prihodnost in nam dajejo vedeti, da je vsak cilj, ki si ga zastavimo, s trdim delom in predanostjo dosegljiv. »Mislim, da je idrijska gimnazija odlična šola, priporočam jo vsakomur,« je pogovor prepričljivo sklenil Jan Cvitkovič.
Mentorica šole: Romana KokošarDnevnikov mentor: Uroš Škerl Kramberger
