Številke so porazne. V zadnjih dveh letih ni bil v Sloveniji sofinanciran niti en igrani celovečerni film z žensko režiserko, v zadnjih sedmih letih pa samo štirje, v nasprotju s 44, ki so jih režirali moški. Izgovor nekaterih, da v Sloveniji ni ženskih režiserk, ne pije vode. Hanna Slak, Maja Weiss, Urša Menart, Sonja Prosenc, Barbara Zemljič so le nekatere od njih. To, da bi se pogoji zanje spremenili, si Nataša Bučar želi doseči z mehkimi ukrepi, ne s kvotami. Meni, da je to mogoče, dokaz za to pa je Švedska, kjer so prišli do razmerja 50 : 50. »Naj #MeToo pomeni me too,

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.