Ob opisovanju svojih prvih dni v Abu Dabiju, prestolnici Združenih arabskih emiratov,Tina Škorjanc pove, da je prišla ravno v času ramazana, muslimanskega postnega meseca. To je bil zanjo prvi kulturni šok. »Priznam, nisem natančno vedela, kako strogo je to, da se podnevi ne prehranjujejo,« se spominja. Kmalu je spoznala, da je tudi tujcem prepovedano v dneh ramazana v javnosti jesti ali piti.
V kampusu imajo posebne sobe z zastrtimi okni, v katerih lahko nemuslimani jedo čez dan: »To je pač del kulture. Tako kot je potem vsak večer velika zabava in to je neke vrste družabni dogodek. Zato je to tudi mesec veselja.«
Ob prihodu jo je presenetil tudi gost in divji promet: »Mesto je neprijazno do pešcev. Doma sem bila vajena hoditi v šolo po mestu, tu pa so robniki tako visoki, da sploh ni pločnikov. Verjetno zato, ker pol leta tako ali tako ne moremo hoditi zunaj zaradi vročine. Zato se vsi premikajo od točke A do B z avtomobili ali taksiji.« In omeni administrativno napako, s katero se spopadejo Slovenci, ki živijo v Združenih arabskih emiratih: »Naše vozniško dovoljenje tu ne velja, vse ostale evropske države pa vozniško dovoljenje le prevedejo v arabščino in je veljavno. Mi bi morali še enkrat v avtošolo.«
Narodnost določi tvojo službo
Poleg tega je opazila, da je celotna družba zelo razslojena: študentje se družijo med seboj, domačini med seboj, delavci med seboj, varuške med seboj… »Ko greš po mestu, velikokrat opaziš, da se ljudje med seboj družijo po narodnosti. Čeprav je mesto večkulturno, ni večkulturne izmenjave.« Opazila je tudi, da je celotna družba razslojena po narodnosti priseljencev: na bankah delajo Jordanci ali Libanonci, pri blagajnah v trgovinah so vedno Filipinci, taksisti so iz Indije, Šrilanke, Bangladeša, Angleži, Avstralci, Američani so vedno menedžerji. »V resnici je žalostno, da tvoja narodnost določi, kaj lahko delaš,« pravi Tina Škorjanc.
Prav tako je posebna umetnost srečati domačine, saj se večinoma zadržujejo v trgovskih središčih ali na kakšnih zabavnih dogodivščinah, kot je karting. »Mladi fantje se zvečer veliko zadržujejo na promenadi ob morju, imenovani Corniche. Dekleta so medtem v trgovinskih centrih,« razlaga sogovornica. Ti so sploh osrednja točka družabnega življenja: »V trgovskih središčih je predvsem zelo mrzlo, zato poleti ljudje tam preživljajo prosti čas. Tja gredo tudi na kavo, na večerjo, tudi v banko moraš v trgovski center. Zelo so veliki, v njih se lahko izgubiš, polni so marmorja. V nakupovalno mrzlico se spremenijo tudi vsi prazniki, ki jih sicer ne praznujejo, recimo božič ali noč čarovnic. Če se le da, se teh trgovskih centrov izogibam.«
Domačini z ugodnostmi
Čeprav je družba razdeljena na priseljence in domačine, je lahko pobližje spoznala življenje emiratske družine. Kemijo je inštruirala fanta, ki se je želel naučiti več, kot se je v naučil v šoli: »Seveda so bile inštrukcije v njihovi vili, ker pač vsi živijo v vilah. Zelo so bili gostoljubni in prijetni.« Ob tem nemudoma doda, da domačinom pripada veliko ugodnosti. Za isto delovno mesto bi dobili precej višjo plačo kot priseljenec, brezplačno dobijo hišo ali zemljo, vse zdravstvo imajo zastonj, imajo veliko štipendij…
»Zdi se mi, da prav zaradi številnih ugodnosti niso zelo motivirani za študij ali delo. Seveda so tudi izjeme. V laboratoriju smo imeli zelo zavzeto dekle, šla je na doktorski študij v ZDA.« V zadnjem času je opazila vse večjo emiratizacijo družbe, predvsem delovnega okolja: »Povsod, na univerzah in pri zaposlitvah, težijo k temu, da bi bilo čim več domačinov. Kot trdijo, ni njihov cilj, da prihaja vse več tujcev, ki delajo zanje, temveč da se sami vključijo v delovno okolje.« Toda pri vsem, kar govorijo o državi, v kateri prebivajo, morajo biti malo pazljivi: »Čez državo se ne sme govoriti. Tudi po telefonu in facebooku ne, medije pa tako ali tako nadzorujejo. Recimo v zadnjem letu so v sporu s Katarjem – če na družbenem omrežju izraziš simpatijo s Katarjem, te bodo oglobili in morebiti celo izgnali.«
Umetnost ustvarjanja narave
Seveda je potovala tudi po drugih emiratih in opazila razlike. »Najbolj zahodnjaški je Dubaj, kjer je skoraj 90 odstotkov tujcev. Abu Dabi je bolj umirjen, primernejši za družine. Razlika je tudi v tem, da ima Abu Dabi nafto, Dubaj pa ne. Potem so še drugi manj znani emirati. Šarjah je zelo konservativen, tam si ne bi upala na ulico v kratkih hlačah tako kot v Abu Dabiju. Tam je tudi strogo prepovedan alkohol. Še bolj na vzhodu sta emirata Fudžajrah in Res al-Kaimah, ki sta na obali Indijskega oceana, tja hodijo na počitnice.«
Ob vseh lepotah puščave in oceana Tina najbolj pogreša jesen in pomlad, pa tudi nasploh naravo. »Vse tu je zelo umetno. V kampusu je sicer veliko parkov, celo stoletne oljke so pripeljali iz Italije, a to ni narava. So pa emirati verjetno edina regija na svetu, kjer se govori o aforestaciji, ker je čedalje več zelenja. Kar seveda pomeni, da sedemdeset odstotkov vse vode, ki je porabijo tu, namenijo zalivanju.«
Toda čeprav jo mikajo dolgi sprehodi po Pohorju, svojo prihodnost vsaj še dve leti vidi v Abu Dabiju. Potem bo odvisno od tega, kje bo našla primerno službo; kaj lahko se zgodi, da bo v Emiratih ostala še precej časa.
