Njena zgodba o tem, kako so se preselili tako daleč stran od kraja, kjer je bila rojena, pa je skoraj filmska. Leta 2007 je šla na turistično potovanje v Avstralijo in kolegice so ji predlagale, da če je že tam, naj obišče Tonyja Attwooda, svetovno znanega strokovnjaka za aspergerjev sindrom, za kar se je specializirala tudi sama. Res ga je poklicala in povabil jo je na svojo kliniko. Polovico počitnic je preživela tam in se izpopolnjevala. Dve leti kasneje se je vrnila v njegovo ustanovo in ponudili so ji službo v Avstraliji in tudi v Maleziji.
»Nisem bila še zrela za selitev. Vedno sem imela idejo, da bom vse pridobljeno znanje prinesla nazaj v Slovenijo,« razmišlja sedaj. Vrnila se je v Ljubljano, spoznala moža, poročila sta se, najela kredit, si uredila stanovanje, rodil se jima je sin. Potem pa… »Nekega večera se je mož nerazpoložen vrnil iz službe. Ker sem vedno imela občutek, da bi morala še nekam v tujino, da se strokovno izpopolnim, sem predlagala, da bi se preselili v Avstralijo. Strinjala sva se in začela proces izselitve v to državo,« je opisala odločitev.
Toda zalomilo se je pri njenem izpitu za angleščino, in to kljub temu, da je dve leti študirala v Angliji: »Prvič mi je zmanjkala ena točka, nato pa je šlo vsakič slabše. Nazadnje nama je agentka za priseljevanje rekla, da imava dovolj točk za vizum za Novo Zelandijo. No, dobro, bo pa Zelandija, sva se odločila.« In so šli. Sin je bil tedaj star tri leta. Preselili so se v Auckland, največje novozelandsko mesto, kjer je dobila službo. A v velemestu jim nista ustrezala ne vreme ne neznosen promet. Zato si je poiskala novo službo v Hawke's Bayu. »To je v primerjavi z Aucklandom pravzaprav vas.«
Tudi njeno delo je sedaj velik strokovni izziv: »Specialna pedagogika je tam še precej nerazvita. Ugotovila sem, da otroci z aspergerjevim sindromom tam nimajo prav nobene pomoči.« Letos ne bo več delala le v eni šoli, temveč v mobilni službi po vseh šolah v okraju. »Moja naloga bo svetovanje učiteljem, kako prilagoditi program otrokom z aspergerjevim sindromom,« je razložila. Medtem so se tudi odločili, da bo Nova Zelandija postala njihov dom, in si kupili hišo. To je bil kar zalogaj, saj je standard hiš tam precej drugačen kot pri nas. Čeprav je v njihovem kraju klima mila tako kot pri nas na Obali, je pozimi kljub vsemu hladno, toda hiše niso izolirane in nimajo centralnega gretja. »Popolnoma normalno se jim zdi, da pozimi v sobah sedijo v bundi,« se je začudila. Presenetilo jo je še nekaj stvari. Recimo, da so Kiviji, kot imenujejo Novozelandce, precej neorganizirani: »Prej sem bila vajena, da sem imela na koledarju vse načrtovano, tam pa ne delujejo tako. Če se dogovorijo ob štirih, lahko mirno pridejo ob pol petih. So prilagodljivi in za vse prepričani, da se bo že uredilo.«
Pred prihodom se ji je zdela Nova Zelandija čista in zelena dežela. To se je kmalu spremenilo. »Je zelena, a ni čista. Nimajo ločevanja odpadkov, veliko gozdov posekajo. Če bodo tako delali z naravo, jo bodo uničili.«
Če smo že pri negativnih straneh njene nove domovine, jo je zelo razočaralo tudi to, da v bistvu ne moreš kar na sprehod po gozdu. »Večina zemlje je zasebne, kar pomeni, da ne moreš ob cesti parkirati avtomobila in oditi na sprehod po gozdu ali travniku.« Začudena je bila tudi nad odnosom, ki ga imajo do psov. S seboj so namreč pripeljali domačega psa, a so kmalu ugotovili, da z njim ne morejo skoraj nikamor: »Natančno je določeno, na kateri hrib lahko vzameš psa in kam ne. Težko najameš stanovanje, če imaš psa, z mačkami pa ni problema. V Wellingtonu od desetih zjutraj do šestih zvečer psa celo ne smeš sprehajati po središču mesta.«
Toda pravi kulturni šok je bil pozitiven – vsi ljudje so prijazni. Kot je opazila, se tudi ne ukvarjajo s sosedi, se ne postavljajo z avtomobili in se med seboj spoštujejo ne glede na položaj, ki ga imajo v družbi: »Nihče se v nikogar ne vtika. Seveda malo opravljajo, a nikoli s slabim prizvokom.« Najbolj prijetno pa se ji zdi, da se ljudje na ulici smehljajo, ko jih pogledaš. Z lahkoto se na ulici s popolnim neznancem zapleteš v pogovor: »Sprva mi je bilo to nenavadno, sedaj pa mi je to tako samoumevno, da se tudi sama smehljam. Mama me je morala med obiskom Ljubljane opozoriti, naj se v trgovinskem centru ne smehljam mimoidočim, ker bodo mislili, da sem prismuknjena. Kaj ni to žalostno, da menimo, da si nor, če se nasmehneš?« se sprašuje po dveh letih bivanja na Novi Zelandiji.
