Zadnje dni septembra 2011, ko je pripotoval iz Tunizije, kjer je kot predstavnik turistične agencije delal v poletnih mesecih, je imel le dva dni za zamenjavo kovčkov.
Na dolgo pot, ki je trajala 24 ur, se je odpravil z avtobusom, predvsem zato, ker je lahko vzel več prtljage kot na letalo. V Göteborgu je sprva začasno stanoval v hostlu in si mrzlično iskal sobo. Po mesecu dni še ni bilo uspeha, zato je zamenjal strategijo. »V časopis sem dal oglas, da iščem sobo in znam kuhati. Poklical me je Američan, ki že vrsto let živi na Švedskem. V velikem stanovanju sem dobil svojo sobo, v kuhinji pa sem največkrat pripravljal pečene piščance.«
Drugačen pogled na znanje
Martin je užival v študiju in družbi študentov z vsega sveta. »Študentje smo bili z vsega sveta, od Japonske, Kolumbije, Kanade do evropskih držav. Na fakulteti smo večkrat delali pri projektih v manjših skupinah. Na voljo smo imeli posebne skupinske sobe, ki smo jih morali prej rezervirati, delo pa se je večkrat zavleklo v pozne večerne ure.«
Pri izobraževalnem sistemu ga je najbolj presenetil švedski pogled na to, kaj znanje sploh je. »Tam drugače gledajo na znanje kot pri nas, kjer ga pojmujemo predvsem kot posedovanje informacij, podatkov, številk. Na Švedskem pa znanje razumejo kot sposobnosti in veščine pri uporabi teh informacij. V praksi to pomeni, da imajo študentje pri izpitih pogosto s seboj knjige, formule in podobno, na izpitu morajo predvsem pokazati, da znajo prikrojiti znanje danemu primeru.«
Izpiti trajajo od štiri do šest ur, vprašanja so esejskega tipa. Človek bi mislil, da je štiri do šest ur več kot dovolj za izpit, vendar nam je po navadi primanjkovalo časa, saj so bili izpiti izjemno obsežni.«
Med študentsko izmenjavo je Martin nekega deževnega jesenskega dne na tramvaju spoznal Annelie, svoje zdajšnje dekle, zaradi katere je po končani izmenjavi ostal na Švedskem. Nadaljevanje študija na švedski fakulteti pa ni bilo preprosto, najprej je moral dokazati odlično znanje švedščine. Da je opravil zelo zahteven izpit iz švedskega jezika, mu je vzelo dve leti, medtem je delal kot poštar. »Dobil sem kolo in raznašal pošto po soseski, v kateri je bilo veliko blokov iz sedemdesetih let brez dvigal. Spoznaval sem švedsko družbo, treniral jezik in hojo po stopnicah. Od takrat poštarje zelo cenim, saj je njihovo delo izjemno utrudljivo.«
Selitev na sever
Ko je opravil predpisani izpit iz švedščine, je lahko nadaljeval študij skupaj s švedskimi študenti, tako kot oni je prejemal državno štipendijo. Od fakultet je bila njegovemu izboru najbližja univerza v mestu Lulea, ki leži na severu dežele, ob Botnijskem zalivu in blizu finske meje. Mesto je po velikosti primerljivo s Celjem, leži sto kilometrov južno od arktičnega kroga, temperature se gibljejo od 25 stopinj poleti do minus 35 stopinj pozimi.
Sprva je Martin mislil, da bosta z dekletom na severu ostala samo leto dni, toliko, da bo končal študij, a se je obrnilo drugače. Annelie se je odločila, da bo tudi ona študirala, vpisala se je na pravo. V tem času je Martin končal študij, pridobil si je diplomo iz politike in družbenega razvoja in kmalu našel ustrezno delo. Imel je srečo, da je dobil zanimivo službo v občinski upravi sosednjega mesta Pitea, na oddelku za šolstvo, kjer je delal kot nadzornik za srednje in osnovne šole.
Na življenje visoko na severu sta se z dekletom privadila zelo hitro. »Poleti so noči svetle, zapremo rolete in ni težav. Pozimi je težje prenašati hud mraz in zlasti temo, saj na primer januarja sonce začne zahajati že ob enih popoldne, ob dveh, pol treh popoldne je čista tema. Veliko elektrike porabimo in veliko kave spijemo,« se smeji sogovornik.
Za Martina, ki se je z življenjem v tujini seznanil že v mladosti, ko je njegova družina nekaj časa živela v Nemčiji, je bila preselitev na Švedsko precej preprosta, vendar se vsako poletje in ob vsakem božiču rad vrača domov v Ljubljano. »Prideva vsaj za dva tedna. Živahna Ljubljana je mojemu dekletu zelo všeč, zato si je v letošnjem jesenskem semestru uredila študentsko izmenjavo v programu Erasmus+ na ljubljanski pravni fakulteti.«
Martin že veliko let trenira borilne športe, v osnovni šoli in gimnaziji je hodil na tekvondo, na Švedskem je preizkusil brazilski džudžicu. Zato si je tudi med sedanjim bivanjem v Ljubljani našel klub Gracie Barra, kamor hodi na treninge.
Konec januarja 2018 bo Annelie končala študentsko izmenjavo in vrnila se bosta na sever Švedske. V mestu Lule bo Annelie, ki je v zadnjem letniku, končala študij. »Sam si bom poiskal delo za pol leta, kar na Švedskem ni posebno težko. Jeseni 2018, ko bom po vsej verjetnosti začel magistrski študij, se bo že lahko zaposlila Annelie,« pravi Martin. Tako se mladi slovensko-švedski par z veliko ljubezni podpira in izmenjuje pri študiju in delu.
O vrnitvi v Slovenijo razmišlja: »V skandinavskem okolju se dobro počutim. Švedska me zaradi urejenosti in multikulturnega življa spominja na Nemčijo, kjer sem bil rojen in kjer smo zaradi očetove službe živeli več let. Tudi nadaljevanje svoje življenjske poti vidim na Švedskem, vprašanje je samo, ali bova z dekletom ostala na severu ali pa se bova vendarle vrnila na jug države.«
