Kritika koncerta The Sonics: prvinski duh rock'n'rolla

Res ne pomnim, kdaj je neka garažna skupina na ljubiteljski in profesionalni bazi v našem okolju zbudila toliko zanimanja. Že vsaj dober mesec se je namreč spraševalo, kako priti do vstopnic in kje v Zagrebu je prizorišče Vintage Industrial. To seveda veliko pove o tem, kdo so The Sonics in kolikšnega spoštovanja so deležni med nami, nabranimi iz različnih subkulturnih vetrov. A šele na samem terenu se je pravzaprav videlo, kako širok je bil njihov vplivnostni domet, saj je bilo v nabito polni dvorani opaziti posvečene ljubitelje garažnega rocka, punka, hardcora, rockabillyja, grungea in ska glasbe. The Sonics so v dobro uro trajajočem »tour de forceu« dokazali predvsem eno: da so precej bolj kot legenda – skupina, ki je s svojo neukrotljivo držo ohranila prvinski duh rock'n'rolla ter prav na tak način vplivala na vse glasbene tokove, ki so prišli za njimi, začenši z Ramones, Bruceom Springsteenom, Nirvano, Pearl Jam, The White Stripes in nazadnje z LCD Soundsystem. So skupina z neomejenim rokom trajanja, ki se z vsakim izbruhom prvinske energije ponovno vrne v središče pozornosti.

V svojem »arheološkem« bistvu Sonicsi ne popuščajo niti danes. Na odru se obnašajo mimo vseh vsiljenih tržnih pravil, saj imajo na voljo dovolj čvrstih argumentov, ki brez vsakršne kozmetike iz spomina takoj prikličejo plemenske ritme jungle rocka konca petdesetih in šestdesetih, ki so pozneje tako neponarejeno mutirali skozi različne garažne šole od MC5 in The Stooges do detonacije punka. Nobene nepotrebne filozofije ali salonskega intelektualiziranja, zgolj divja, rušilna energija peterice razposajenih »manijakov«, ki s posvečenostjo do izvedbe in triminutne pesmi dobesedno rušijo vse prepreke pred seboj. Skozi The Sonics se je namreč v določenem trenutku, prek prvih dveh albumov Here Are the Sonics (1965) in Boom (1966), in na koncertni poti do njih sprostila vsa preteklost in razgrnila prihodnost rock'n'rolla ter vseh njegovih poznejših derivatov. Fantje gredo v špilu enostavno do konca in se hkrati tudi dobro zabavajo, tovrstno razpoloženje pa spontano prenesejo na poslušalce. V tej komunikaciji so zabavni, po potrebi tudi malce ironični, a nikdar arogantni in razuzdani. The Sonics so namreč že v svoji formativni fazi spoznali, da je rock'n'roll veliko več od minljivega položaja na lestvicah, in s takšnim odnosom so izročili/zapustili skromno, a neizmerljivo dediščino neukrotljivih in docela visceralnih posnetkov.

Ti skozi leta in v formi pomlajevanja skupine v ničemer niso izgubili v svoji prepričljivosti. Morda smo bili navajeni vokala Gerryja Roslieja sprva celo malce krivični do obeh »nadomestkov,« a sta Don Wilhelm in Evan Foster brez napak opravila sicer nehvaležno delo, naj je šlo za sposojene skladbe C'mon Everybody (Eddie Cochran), I Don't Need No Doctor (Ray Charles) Lucille, Keep a Knockin' (Little Richard) in nepogrešljivo Louie Louie (Richard Berry/The Kingsmen) ali železni avtorski material, vključno s klasikami: Cinderella, Psycho, Boss Hoss, Strychnine in The Witch. Edini originalni član na tokratni turneji je saksofonist Rob Lind.

S svojim enournim programom so Sonicsi demonstrirali, kaj opredeljuje bistvo rock'n'rolla: nekaj surovih akordov, enostavno besedilo in vokal, stalno na prehodu med robatostjo motowna in punk rock estetiko. Ja, tako preprosto je to.