Zimski festival tako učinkuje kot pomenljiva napoved velike poletne prireditve, kot še en odsev večne politike Festivala Ljubljana, ki streže različnim okusom, namesto da bi izoblikoval lastnega in z njim vplival na kulturni prostor. V tem že znanem kontekstu se ponovno gostovanje ene izmed opernih zvezd niti ne zdi izstopajoče.
Festivalovo nizanje tenorskih »recitalov« je po eni strani lahkokrila, komercialno obarvana stalnica, a ponuja tudi prerez sodobne glasovne stvarnosti oziroma razpoložljivosti. Prireditelju vsekakor štejemo v prid, da se je znal ograditi od vsakršnega obujanja »posttenorskega« Dominga po Domingu. Vse drugo – v mislih imam (tudi ljubljanske) nastope tenoristov našega časa – pa bi vsaj s specifične doživljajske ravni lahko imeli za zasilno zapolnjevanje fantazmatskega mesta, ki je ostalo nezasedeno po Domingovem sestopu, kolikor je prav on utelešal najsplošnejši, a tudi magnetno najbolj nabiti kliše tenorskega »latino« ljubimca. Ta zveni obenem zmagovito in ranljivo, nasičeno in barvno zastrto, vselej pa v nošeni neposrednosti.
S tem končno prehajamo k Vargasu, ki kot umetnik nikoli in po ničemer ni bil ne fatalen ne eksploziven, pač pa s svojim enakomerno stkanim tonom in belkantistično oporo zasidran v lirskem, večkrat intimističnem zrenju. Vargas je pokritost, »okroglina«. Tak je njegov obraz, takšna so pojoča usta, pa seveda tudi tonska pot, ki ji je izsiljevanje povsem tuje. Z nje sega pevec na pragu sklepnega dela kariere tudi k estetsko napetemu tehtnejšemu Verdiju (Rodolfo) in celo poldramskemu Pucciniju (Cavaradossi), a ostaja najsijajnejši v »matičnem« Donizettiju, prav posebno kot Nemorino. Sceno iz Ljubezenskega napoja je soustvarila Elvira Hasanagić; ta je na pragu pomembne nemške in mednarodne kariere.
Mozart je žal izzvenel bolj kot ogrevanje, med drugim zaradi dirigentske togosti Facunda Agudina, ki radijskega orkestra tudi sicer ni docela uredil, ga je pa marsikdaj muzikalno prebudil oziroma mehko povezal (Puccinijev Simfonični preludij).
P. S.
Glasbene institucije za zahtevni žanr koncertnega informiranja ne bi smele angažirati nedozorelega muzikološkega podmladka. Tokratna avtorica Lea Čehovin je z grmado (slabo prevedenih) »prepisov« in zmedeno razlago opernih vsebin predvsem pokazala, da ni dobro vedela, o čem piše. Tudi dostojne lektorske opore z Natašo Požun ni dočakala.
