Leja Jurišić in Marko Mandić sta nemi telesi, pojavi s tekočo »identiteto«, včasih prepleteni amorfni gmoti, drugič virtuozni postavi, ki iz šesturne medsebojne odrske navzočnosti izženeta verbalno govorico, da bi se s tem znebila morebitne enoplastne vsebinske/sporočilne konkretnosti in ohranila noto primordialnosti, predbesednega, zgolj telesno komunikacijskega. Vzdihi in kriki (napora ali vznesenosti) so edini hipni sestopi v njuno »glasovno« sfero, vse drugo je nabito razmerje gibov, dotikov, pogledov, včasih osupljivo pomensko polnih (razumljenih), ponekod doc

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.