Poseben problem so postali koncertni listi; samovoljno »nova« raven je popolnoma nedopustna. Komentar sporeda je na lepem dolg le slabi dve tretjini nekdanjega obsega, predvsem pa ni vreden muzikološke stroke, saj skoraj ne vsebuje glasbeno-estetskih pojasnil koncertnega sporeda, temveč se omejuje na obrobne paberke, povzete po Wikipediji, in to ob znamenjih hitrice ter jezikovne površnosti (Graffam namesto Graffman, Rather namesto Rahter, Mariinsko namesto Marijino in podobno). V obeh zavodih najdemo muzikološki podpis ene in iste moči, zato namenjamo ustanovama in piscu skrajno resen opomin.
Izpuhtelega dirigenta Buribajeva je zamenjal Aleksandar Marković. Po njegovem Čajkovskem (neorgansko razkosana in groba izvedba Simfonije št. 5) ga res ne moremo pozdraviti kot rešitelja. Pomanjkljivosti smo z njegovih gostovanj že vajeni, ozkogledost do kompozicijske celote in togost zvočne postavitve pa sta se tokrat mučno ujeli v past »homofonega«, »barbarskega« skladatelja. Oznaki sicer merita ravno na avtorjev neponovljivi simfonični vstop, toda Marković ju je praktično udejanjil kot štiristavčno oglatost, ravnanje in loputanje, brez sledu razpona med začetno fataliteto in končno zmago (finale, podoben balonu, iz katerega uhaja zrak). Kolektiv je zvenel odbijajoče, z redkimi izjemami (solo hornist).
Prek avtomatike se iz Markovića občasno prebija neka okorno-divja čustvena vznesenost – zaradi nje je bil konec Klavirskega koncerta št. 3 Sergeja Rahmaninova pomečkan v histerično rubatiranje. Drugod se je orkester (neizenačenih muzikalnih predaj) v glavnem podredil tehnično sijajnemu solistu Simonu Trpčeskemu, ki je postregel s silovito lepim akordskim razpiranjem in številnimi pravimi zvočnimi potezami, tudi njemu pa je manjkal strnjen oblikovalski pogled na celoto. Trpčeski je, če upoštevamo njegov sloves, skromen, preprost, v nagovoru občinstva sicer populistično koketen (da, tudi on), pa vendar simpatičen in kolegialen (dodatek z violončelistom Andrejem Petračem).
Položaj Slovenske filharmonije je kritičen. Medtem ko čakamo na (nebeški?) odgovor, kdo naj bi jo vzpostavil v funkcionalnosti, se razkrajajo zadnji ostanki skupne glasbene zavesti. Oba orkestra lahko rešita samo napredna vodja, odločena za umetnostno snov in povezana z dobrimi dirigenti. Ravno ob tem pa obhajajo človeka temne slutnje, ne zaradi kakega nagnjenja k črnogledosti, temveč zaradi dozdajšnje zgodbe o upravljalskih elitah v naši državi.