Četudi podnaslovljen kot »zvočna igra o materinskem mitu« je dogodek vsekakor več od tega, vokalnost je sicer pomembna komponenta, a nič bolj kot koreografsko niansirano telo izvajalke Barbare Krajnc Avdić, ki v hektiki materinstva pred nami nemalokrat postane mehanični stroj, njeni vse bolj pospešeni rutinski gibi (negovanja dojenčka) pa (individualna) socialna koreografija, ki samo sebe vse manj misli, ampak samo še počne (koreografinja Sinja Ožbolt). Zvok, slika, gib in situacija se v predstavi nenehno navzkrižno referirajo, s to hipno pretočnostjo se ne le poudarja cinizem (in ironična distanca do materiala), temveč razkriva motivacija po raziskavi notranjih (nevidnih) vezi materinskega izkustva, kjer ni posamičnih avtonomnih razdelkov, ampak ena velika nesinhronizirana misel, razdrobljen kaos.
Uvodna arija, v kateri izvajalka prelamlja, razteguje in forsira svoj glas – medtem ko nam natančno orisuje postopek poroda – je vokalna prispodoba prelomne telesne izkušnje, kjer se napor in napetost ne reprezentirata v krčih telesa, pač pa razsekanem, docela izčrpanem glasu. Ko se izvajalka zatem okiti s predimenzioniranim nedolžno belim (svetniškim) krilom, učinkuje že skoraj kot sakralna instalacija, prav to pa pove največ: njena figura je morda res čista, lepa, mogočna, navdušuje nas z večopravilnostjo, a bistvo se skriva v njeni fizični oziroma bivanjski zacementiranosti. Fiksna v lokaciji, a razpršena v psihi se bojuje z notranjimi konflikti, s pravo mero sarkazma načelno odriva družbeno glorifikacijo materinstva, iz principa brez sramu in demonstrativno doji v javnosti, vztraja v razmišljanju/refleksiji in brez uspeha vsakič znova ugaša nadležen stiliziran alarm otroškega joka. Moralno krivdo namigne s pevskim fragmentom Ave Marije, narodno stereotipizacijo s Cankarjevo mamo, arhetipe z antičnimi legendami, Visoko pesem suvereno popači in ji nadene realno sliko »popolne ženske«, proti koncu pa vstopi celo v vlogo Medeje. Če je bila predstava do te točke iskrena in načelna, pa nam ravno z insertom monologa detomorilke odškrne polje ultimativno temačne plati materinstva – tesnobo, agresijo, maščevanje, zavist. Od tega tabuja morebitnih globoko destruktivnih čustev materinstva se predstava vendarle ogradi.
Skozi pronicljiv komentar o sodobni materi želi projekt na prvem mestu presekati z zakoreninjenim mitom idealiziranja materinstva in posledično z nadvlado patriarhata. Ne gre pa spregledati, da se pomembnega vprašanja v družbi še vedno intenzivno navzoče krščanske krivde (navsezadnje je ta velikokrat – bolj ali manj nezavedni – povod v materinstvo) vseeno ne dotakne dovolj.
