Režiser Sean Baker je nase resno opozoril pred dvema letoma na festivalu Sundance z gverilskim filmom Tangerine (2015), v celoti posnetim kar z mobilnim telefonom, ki v fokus postavi zgodbo temnopolte transspolne prostitutke iz ne tako zvezdniškega Los Angelesa. Šestinštiridesetletni Baker je tudi tokrat nekaj prizorov posnel z iphonom, prav tako pa znova spregovoril o ljudeh z margine. O tistem stranskem proizvodu svobodnega trga, ki ni skladen z mitom ameriških sanj. O luzerjih iz centralne Floride, ki jih mainstream filmska produkcija ni le pozabila, ampak zanjo v bistvu sploh ne obstajajo. Hollywood, kot pravi Baker, bolj kot ne zanimajo le še filmi o superjunakih. Grozljivo.
Sociološki presek
Film z naturalističnim, dokumentarističnim pristopom spominja na lanskoletni neodvisni hit Ameriška ljubica. Toda če se je film britanske režiserke Andree Arnold, posnet s kamero iz roke, dogajal na cesti, je tokrat zgodba omejena na okoliš motela Magic Castle (Magični grad). Ime bi bilo težko bolj ironično, saj je zanikrna drugorazredna nastanitev zgolj »poceni« pribežališče za ljudi, ki jih je začarani krog finančnega pomanjkanja opeharil za možnost stalnega prebivališča. Prikrito brezdomstvo je onkraj luže razširjen družbeni problem, neprisoten v uradnih statistikah, zaradi česar je zgodba o tetovirani in neotesani samohranilki Halley (Bria Vinaite) in njeni hčeri Moonee (drugi celovečerec za nadarjeno sedemletno Brooklynn Prince) na neki način izjemen sociološki presek skritega dela ameriške družbe.
Nepretenciozen scenarij namreč deluje kot prepričljiv odsev tamkajšnjih razmer, kot nekaj, kar bi lahko videli, če bi se ta trenutek odpravili v okrožja blizu Orlanda. Genialnost izvedbe je v tem, da doživljamo tisti del Amerike, ki ni dežela priložnosti, pretežno ob igralskih performansih naturščikov in z vidika navihane šestletnice. To pomeni zvrhano mero otroškega optimizma, čudovito pisano kinematografijo in neprestane potegavščine. Moonee kljub revščini doživlja svet kot otrok: v poletnih dneh se kratkočasi s pljuvanjem po avtomobilih, živciranjem tamkajšnjega upravitelja Bobbyja (fantastični Willem Dafoe) ali pač kakšno drugo neumnostjo, ki se jo je v tistem trenutku spomnila s prijatelji.
Dežela sanj in ekstremne revščine
Če ne riga ali se ne spakuje, potem praviloma iz njenih ust letijo sočne kletvice. Seveda se jih je naučila od mame, s katero turistom prodajata poceni parfume in podobne drobnarije. Ko male prevare niso dovolj za plačilo mesečne najemnine, se njena mama zateče tudi h kraji in občasni prostituciji. V takšnih trenutkih je boleče očitno, da sta vselej na robu preživetja, vselej le korak ali dva od tega, da se enostavno ne bo izšlo. Brez balastnega moraliziranja, olepševanja resnice (ljudje so lepi z napakami) in romantiziranja revščine.
Projekt Florida je izrazito pomenljiv naslov, saj je bilo to začasno, delovno ime za floridski Disneyland. V filmskem prevodu je iztegnjen sredinec helikopterjem, s katerimi v čarobni svet pripotujejo najpremožnejši turisti. Sredinec miški Mikiju in Plutonu. Sredinec sistemu in mehanizmom, ki ima skrajno bogate, a tudi skrajno revne. Projekt Florida je, kot bi rekli Američani – statement. Odraz države izrazitih nasprotij. Države gigantskih pravljičnih parkov in zanikrnih motelov, ki rastejo v njihovi senci.
