Po meganakupu franšize leta 2012 se je Disney izstrelil med najmočnejše blagovne znamke, zgodba se je lahko nadaljevala, šele po tretjem celovečercu pa se je začela izrisovati prihodnja podoba enega največjih popkulturnih fenomenov. Sedma in osma epizoda Vojne zvezd sta del najnovejše trilogije, ki se bo glede na predviden urnik končala decembra 2019, pri čemer osmica nadaljuje točno tam, kjer se je sedmi del ustavil. Puščavska sirota Rey (Daisy Ridley) je našla junaka prvotne trilogije, bradatega in zagrenjenega Luka Skywalkerja (Mark Hamill), in ga želi izbezati iz osame, zdesetkani uporniki pa skušajo medtem v gverilski akciji pod vodstvom generalke Leie (Carrie Fisher) in s pomočjo junaštev zaletavega pilota Poeja Damerona (Oscar Isaac) rajhovskemu Prvemu redu zadati nov hud udarec, a se ob mogočnejšem in številnejšem nasprotniku znajdejo na begu za preživetje.
Sithom in jedijem so šteti dnevi
Če je bila Abramsova revizionistična Sila se prebuja (2015) povsem v funkciji tranzicijskega dela, si je režiser in scenarist Rian Johnson (Časovna zanka, Brick) z vmesnim delom trilogije upal dregniti v nekatere temeljne konvencije kanona ter franšizo pod budnim očesom Disneyja zapeljal na svojstveno pot. V galaksiji daleč daleč stran sicer še vedno poteka boj med rdečim in modrim svetlobnim mečem, še vedno je treba znova in znova zatreti fašizem, toda strogi dihotomiji spletkarskih sithovskih samodržcev in benevolentnih mojstrov jedijev so šteti dnevi.
To nikakor ne pomeni, da Vojna zvezd ne ostaja zvesta svojemu izročilu tam, kjer je treba. Ne manjkajo nenavadna vesoljska bitja, prepoznavni kostumi, osupljive vizualne prevare, slikovita scenografija, niti čarobna zvočna podlaga maestra Johna Williamsa, so pa ob tem v skladu s časom vpeljane potrebne (in dobrodošle) spremembe, pri čemer izstopa številčnost in izdelanost ženskih likov. Aktualizacija se čuti tudi v hitrem tempu dogajanja, saj Poslednji jedi ne spominja več toliko na zapuščino japonskega režiserja Akira Kurosave, po kateri se je zgledoval George Lucas, temveč zaobjame kinetični marvelovski pristop s pogostimi humorističnimi vložki. V tem pogledu je naravnost ekscesen uvodni prizor, ki se v filmskem jeziku bere kot znana vojnozvezdna parodija Vesoljska jajca iz leta 1987.
Odvržena čelada kot simbol predaje štafete
Prevetreni koncepti so zapakirani v enostavno zgodbo, ki temelji na odnosih in osebnem razvoju zanimivih osrednjih junakov. Osma epizoda zaradi tega ponudi nekaj manj pustolovske širine kot predhodniki, se pa pod epskim okvirom galaktičnega boja še naprej skriva zmagovalni recept lahkotne zgodbe o odpuščanju in žrtvovanju, prijateljstvu in družini. Nekateri arhetipi so pač univerzalni in vselej aktualni, toda Poslednji jedi vseeno naredi dokončen preskok k novim junakom. To napetost med starim in novim najbolje povzema nepredvidljivi temni lord Kylo Ren, čigar negotovost tako zelo prepričljivo upodobi igralec Adam Driver. Po eni strani ga ambicija vabi na pot astmatičnega Dartha Vaderja, po drugi pa se še vedno muči s klicem svetlobe. A če je bila v prejšnjem delu ta notranja napetost nerazrešena, tokrat dobimo odgovor.
Odvržena čelada na simbolni ravni označuje predajo štafete novi zasedbi junakov. Je pečat režiserja Riana Johnsona, ki spoštuje filmsko preteklost, toda z njo ni nostalgično obremenjen. Bolj kot kadar koli prej se zdi, da je lahko Vojna zvezd na sporedu prav vsako leto (kot si je zamislil Disney). Pa čeprav je tudi scenarij zadnjega dela mestoma luknjast in izdatno uporablja ustaljene filmske trope. A doslednost in interna logika pravzaprav nikoli nista bili prednost serije. Vojna zvezd nikoli ni bila nikakršen umetniški presežek, temveč pravljica za odrasle, v kateri se zgodi, kar se mora zgoditi. Prijatelj pač okoliščinam navkljub reši prijatelja pred zagotovo smrtjo in mu prišepne, da junaštvo »ni v uničevanju tega, kar sovražiš, ampak v reševanju tistih, ki jih imaš rad«.
