Kenneth Branagh, Johnny Depp, Michelle Pfeiffer, Judi Dench, Penelope Cruz, Willem Dafoe… naj bi iz romana, ki ga je angleška pisateljica izdala leta 1934, izvlekli vse tisto, kar recimo ni uspelo Sidneyju Lumetu, ki je režiral filmski spektakel leta 1974, ko so v filmu nastopili vsaj tako, če ne še bolj razvpiti hollywoodski zvezdniki kot zdaj: Albert Finney v vlogi Hercula Poirota, Lauren Bacall, Martin Balsam, Jacqueline Bisset, Sean Connery, Anthony Perkins, Vanessa Redgrave, Richard Widmark, Michael York in seveda Ingrid Bergman, ki je za vlogo Grete dobila oskarja za stransko vlogo. Pri tokratni zasedbi je kljub mnogim zvezdnikom zasijalo zgolj eno ime, režiser in nosilec glavne vloge Kenneth Branagh, irski igralec in režiser, genij sodobnega filma, človek, ki ve med drugim vse o Shakespearu in njegovih igrah.
Branagh se je vloge iznajdljivega in natančnega detektiva Poirota lotil malce po svoje, kot bi želel med svoje velike triumfe uvrstiti še eno vlogo iz Shakespearovih tragedij. A Poirot seveda ni Hamlet ali Henrik V., niti Jago. Večina vlog, ki jih je v preteklosti tolmačil najbolj nadarjeni irski interpret, je povsem drugačnih. Tako je veličina Poirota, še posebno v omenjeni vlogi, sposobnost, da posluša druge like, ki počasi pomagajo gledalcu razvozlati umor na vlaku, ki se je ustavil nekje na progi med Vinkovci in Brodom. Branagh s svojim napihnjenim pristopom največkrat beži v monologe, utiša druge igralce, ki bi gotovo imeli kaj povedati, hkrati pa za potrebe filma postane mestoma tudi mojster borilnih športov, morda po vzoru novih uspešnic o Sherlocku Holmesu. Tudi zaradi tega razkošna igralska ekipa postane zgolj naštevanje hollywoodski imen, ki jih po prostoru, kakor mu drago, premetava irski režiser.
Kako potešiti azijski trg?
In če je Branagh s svojim nastopaštvom razvrednotil zgodbo, bi lahko rekli, da ji je z nepoznavanjem geografije zabil še zadnji žebelj v krsto. Zgodovinski vlak Orient ekspres, ki po eni od svojih poti pelje iz Carigrada proti zahodni Evropi, se ustavi nekaj kilometrov od Vinkovcev zaradi plazu, ki se sproži na gori, visoki kakšnih 3000 ali 4000 metrov. Kompozicija se iztiri na lesenem viaduktu, zato morajo čakati na pomoč, medtem ko razrešujejo umor enega od potnikov. Če bi načrtovalci filma vsaj malce pogledali na zemljevid, bi lahko ugotovili, da v teh krajih ni gora, ne hribov, celo gričkov je bolj malo, kar seveda izloči nevarnost snežnih plazov. A producentov to ni motilo. Na spletu smo lahko prebrali, da so vse prizore, ki se dogajajo v hladni hrvaški zimi, posneli v Dolini Aoste, na meji med Švico, Italijo in Francijo. Seveda, v krajih, kjer je najvišja evropska točka Mont Blanc (4810 metrov). Je pa povsem mogoče tudi to, da so v silni nujni po tistem, da pokrijejo film, za katerega so zapravili 55 milijonov dolarjev, hoteli potešiti azijski ali kar kitajski trg, kjer lastniki kinematografov ne ločijo med enostavno slavonsko pokrajino (Vinkovci so na nadmorski višini 78 metrov) in visokimi gorami, ki ob očitni računalniški obdelavi celo bolj kot na Alpe spominjajo na Himalajo. Za našega gledalca, ki je še posebno občutljiv za filme, ki se dogajajo pri nas ali blizu nas, milo rečeno, neprepričljivo. Lumetov Umor na Orient ekspersu iz leta 1974 je bil nominiran za 6 oskarjev, enega je tudi dobil. Kako se bodo akademiki odločili zdaj, bo kmalu jasno.
