Ko govorimo o postmoderni umetnosti, jo številni izenačujejo s konceptualno umetnostjo, kot njeno domnevno preseženo nasprotje pa postavljajo klasične umetniške oblike, ki so bile predmet obravnave Heglovih predavanj o estetiki. Hegel v njih obdela tako posamezna zgodovinska obdobja kot klasične umetniške forme, njegova osnovna misel pa je, da je umetnost pojmovna realizacija ideje v sferi lepega, pri čemer daje poudarek dvema momentoma: pojmu in realizaciji. Zastavek konceptualne umetnosti je bil natanko v tem, da je nadomestila lepoto s pojmom, da je tako rekoč odrezala lepoto iz slike in namesto nje ponudila konceptualno operacijo, ki naj nadomesti kriterij lepega.
Kako pa lahko gledamo na Heglovo tezo o koncu umetnosti ob vsem, kar se je zgodilo pozneje?Nekateri so interpretirali Heglovo Estetiko v smislu, da je Hegel anticipiral vprašanje konca umetnosti v zgodovinskem registru. Seveda se ga da brati tudi tako: Hegel opiše razvoj umetnosti od antike do nastopa modernosti, njegovo osnovno stališče pa je, da se sama ideja prečiščuje skozi proces destilacije misli od čutnosti. Njegova postavitev je zelo pomenljiva že sama po sebi: v knjigi gremo od kiparstva in arhitekture na slikarstvo, glasbo in poezijo. Tu vidimo, da se umetniška forma v vsakem naslednjem koraku otrese čutno zaznavnih lastnosti, to čiščenje vsakršne materialnosti oziroma otipljivosti pa pripelje do poezije kot najbolj čutno nadčutne umetnosti. Naslednji logični korak, vsaj v Heglovi Estetiki, pa je ta, da poeziji sledi filozofija, torej prečiščen pojem brez estetske, čutne lupine. In v tem smislu se da misliti vprašanje konca umetnosti, ki se izteče v filozofijo.
Ali s Heglom torej lahko razumemo umetnost, ki je nastala stoletje, dve za njim?Heglova filozofija umetnosti je odraz duha njegovega časa in ne more zapopasti vseh kompleksnosti sodobnih umetniških form. Če pa vendarle vzamemo v ozir moment ideje, potem lahko vidimo, da postavlja zelo dobro orientacijsko točko: kolikor se je konceptualna umetnost odpovedala lepoti in po drugi strani stavi na sam pojem, se to kaže predvsem v tem, da se objekti, ki so predstavljeni skozi konceptualno umetnost, vse bolj abstrahirajo, izgubljajo. Hkrati se vse bolj debelijo spremni teksti, ki naj bi nosili zastavek pojma, toda ti teksti nikoli ne preidejo v filozofijo, pač pa z njo zgolj koketirajo, v najboljšem primeru jo uporabijo za to, da legitimirajo vse tisto, kar ni vsebovano v samem objektu. Ampak objekt, ki ni obenem že sam po sebi nosilec pojma, pač ni objekt, in vsi spremni teksti, tem daljši kot so, kažejo ravno na to konceptualno nemoč konceptualne umetnosti.
Kako pa si lahko s Heglom pomagamo pri formah, kot sta film in televizija?Če bi želeli s Heglom komentirati sodobne televizijske forme, bi po mojem mnenju potrebovali vsaj enega posrednika, prevajalca – in ta konceptualni prevajalec je prav zlahka Jacques Lacan. Tu je ključna vloga ljubljanske lacanovske šole z Mladenom Dolarjem, Alenko Zupančič in Slavojem Žižkom na čelu, ki so si zadali natanko izpeljati pojmovno zvezo med Lacanovim in Heglovim delom. Eden izmed nasledkov te sopostavitve so bili briljantni premisleki o pop kulturi, vključno s filmi in televizijskimi serijami. Žižek je nekoč mimogrede navrgel, da pota duha niso premočrtna in da v tem smislu Hegel ni razsvetljenski avtor, ki bi predpostavljal razsvetljensko ideologijo, po kateri človeštvo linearno napreduje. Vmes so različni zavoji, kdaj pa kdaj se pot tudi zavozla, in vsaj kar se umetnosti tiče, se različna zgodovinska obdobja v duhu utelesijo v zelo različne forme. Zelo očitno je, da je film neka umetniška forma, ki v Heglovem času ni obstajala, v 20. stoletju pa je bila prevladujoča in je utelesila duha umetnosti. In skozi zgodovino filma 20. stoletja lahko nato razumeš 20. stoletje samo.
Sami se ukvarjate s filozofijo serije Twin Peaks, ki predstavlja svojevrsten prelom v zgodovini televizije.Na prehodu v novo tisočletje se je zgodil premik: duh umetnosti se je preselil iz filma v televizijsko serijo. Znanilec tega duha, bi dodal sam, pa je serija Twin Peaks, ki je inavgurirala neko povsem novo razumevanje televizijskih serij kot žanra. Televizija je naenkrat absorbirala filmsko formo, jezik in trike, po drugi strani pa kombinirala različne televizijske žanre v postmoderni pastiš, ki je tlakoval pot za vse to, kar se danes razume kot sodobna kvalitetna televizija.
Kakšna pa je vloga tretje sezone Twin Peaks, ki je bila posneta 25 let po prvih dveh? Ali predstavlja nov prelom?Če je bil Twin Peaks znanilec prehoda v novo obdobje, iz filma v televizijo, se mi zdi edino logično, da je Twin Peaks ob svojem povratku 25 let pozneje tudi znanilec njegovega konca. Da je serija s to zadnjo sezono dovršila to, kar je začela v 90. letih. Nekateri bi si želeli videti, da bi tretja sezona ponovno pognala televizijsko serijo kot umetniško formo in ji dala nov navdih, nove ideje in pristope. Sam mislim, da so to pobožne želje in da se je s tretjo sezono Twin Peaks neko obdobje zaključilo.
