»Kaj more filozofija, kaj more filozofija danes?« se je glasil naslov večera v SNG Maribor, ki je gostil ljubljanski filozofski trio, Alenko Zupančič Žerdin, Mladena Dolarja in Slavoja Žižka, sicer bolj vajen nastopanja na mednarodnih konferencah in simpozijih. In še preden je kdo izmed njih v zvezi z naslovnim vprašanjem kaj povedal, je bil neki odgovor že dan: filozofija, če jo predstavlja ta trojica, zmore napolniti gledališko dvorano, in to še veliko bolj kot kakšna gledališka predstava, saj je skoraj toliko poslušalcev, kolikor jih je zasedlo parter in vse lože Stare dvorane, sedelo na odru, za omizjem s filozofsko trojico in moderatorjem Dejanom Pušenjakom. Ta »odgovor« pa je postal že skoraj osupljiv, ko je dvorana (razprodana je bila že pred mesecem dni) ostala enako polna vse do konca filozofskega nastopa, ki je trajal dobre tri ure.
Med razlagami in spremembo
Mladen Dolar je najprej reflektiral to situacijo filozofije na gledališkem odru z evociranjem Shakespeara in njegovega Hamleta, ki po srečanju z duhom mrtvega očeta pove Horaciju: »Več je stvari v nebesih in na zemlji, kot si jih sanja vaše modrijanstvo.« Tako je v Župančičevem prevodu, Mladen Dolar pa je Hamleta raje citiral v originalu (»There are more things in heaven and earth, Horatio, / Than are dreamt of in your philosophy«), iz katerega je bolj jasno, da se Hamlet obrača na Horacija kot kolega, s katerim je študiral filozofijo v Württembergu. Iz Hamletovega filozofskega ozadja pa lahko po Dolarju pridemo do nekega izhodišča filozofije: svet ni zgolj to, kar se kaže, marveč tudi to, kar ga presega; to, kar je, za filozofijo ni in ne more biti vsa resnica. Pozicija filozofije je na tanki rdeči črti med svetom, kot je, in tem, kar ga presega, tudi v obliki kakšnih »prikazni« in idej.
Mar res? Je to edina drža filozofije? Ali ni bilo o njej rečeno tudi nekaj takega kot »filozofi so svet doslej le interpretirali, zdaj pa gre za to, da se ga spremeni«? O tej Marxovi enajsti tezi o Feuerbachu je Dolar povedal, da je vsaj tako tudi zgrešena, kot je razvpita. Predvsem pa je naredila veliko škode, ker je tako pripravna za antiintelektualizem, za preziranje mišljenja, za pridiganje o nemoči filozofije in njeni identifikaciji s »praznimi marnjami«. In zakaj je zgrešena? Najprej že zato, ker je filozofska interpretacija vselej že tudi intervencija, poseg v naše »običajno« razumevanje sveta, še posebno če je prežeto z ideološkimi samoumevnostmi in očitnostmi. Po Mladenu Dolarju je čas za novo formulo: filozofi so svet le spreminjali, zdaj gre za to, da se ga končno razloži.
Vztrajanje pri čudežu
A še bližja sta Dolarju »dva odtenka sivine«, ki ju je našel pri Heglu: sivine večernega mraka, ko nastopi Minervina sova kot metafora filozofije, a ne le kot zapoznelega premisleka, marveč tudi kot tiste, ki vidi v temi in iz katere meditacije, sovinega nepremičnega pogleda, poženejo koncepti, ki zapopadejo realnost, kakor sova plane na plen; in sivine jutra, ko naj bi se umno udejanjilo.
Alenka Zupančič Žerdin je izhajala iz neke Borgesove zgodbe o študentu filozofije, ki obišče stričevo hišo, v njej pa najde samo čudno, naravnost neprepoznavno pohištvo. Iz te zgodbe je izpeljala dvoje: najprej parabolo o filozofiji kot radovednosti, ki premaga strah – filozofija je tista, ki se ne ustraši neznanega, tujega, strašnega. In potem podobo ali vlogo filozofije, ki vstopi v povsem običajno hišo in jo premisli do neprepoznavnosti. To je tisto, kar more in naredi filozofija: domačnost potuji, kar pomeni, da tujost ni nekaj onstran ali zunaj domačnosti, ampak jo najde v samem njenem osrčju. In prav s tem je tudi kritična, ne da bi morala kaj posebej kritizirati. Neka oblika današnje »domačnosti« je kriza, ki je že postala odporna proti vsem kritikam in analizam neoliberalizma, njen učinek pa je množično prilagajanje realnosti. Če torej filozofija zmore potujiti domačnost, potem bi se morali zavzemati za prekinitev tega prilagajanja. Saj to lahko meji na čudež, toda filozofija, pravi Alenka Zupančič Žerdin, ne more imeti druge vloge, kot da vztraja pri prekinitvi.
Slavoj Žižek je pritrdil kolegu in kolegici, a je že s tem, da je v tisto Borgesovo hišo, izhodiščno točko Alenke Zupančič Žerdin, poslal janšista, ki bi v njenem kaosu takoj prepoznal sledi beguncev ali imigrantov, takoj pokazal na neko drugo vlogo »filozofije na odru«. Namreč takšno, ki posega v neko aktualno snov in to počne na »razburljiv« način in prek »nenavadnih« analogij. Prvi niz analogij je peljal od patološkega ljubosumneža, ki ima lahko tudi prav, kar pravi o svoji nezvesti ženi, toda problem ni v tem, ali so njegovi strahovi resnični ali ne, marveč v tem, zakaj je tako patološko fiksiran na ljubosumnost, »zakaj nujno potrebuje ljubosumnost, da vzdržuje identiteto svojega jaza«. Od tega patološkega ljubosumneža pridemo do nacističnega antisemita in desničarskega antiimigranta: tudi ta ima lahko deloma prav, kar trdi o imigrantih, a je tudi njegova drža patološka, ker jo potrebuje za svojo konstitucijo. Po Žižku pa je tako kot ta desničarski antiimigrantski diskurz treba zavrniti tudi levičarski in kvazihumanistični diskurz, s katerim se Evropejci kulpabilizirajo kot sokrivi za nesrečo beguncev; ne le tudi, ampak šele prav to je oblika narcizma. Ljubezen do bližnjega, ki jo pridiga humanistični diskurz, ni v tem, da drugega obravnavamo kot nekoga, ki je »človek, kot smo vsi«, marveč v tem, da »v njem uzremo brezno drugosti«. To je bolj realistično kot rasistično.
