Verjetno ni naključje, da je delo Bertolta Brechta druga stalnica dolga desetletja trajajoče Suvinove raziskovalne kariere. (Pred dobrima dvema mesecema je Ljubljano obiskal ravno ob izidu obsežne zbirke svojih teatroloških študij o tem vsestranskem ustvarjalcu.) Osrednji pojem v Suvinovi teoriji znanstvenofantastične literature, »kognitivna potujitev«, ima namreč korenine ravno v znamenitem Brechtovem »potujitvenem učinku«, kjer (nekoliko poenostavljeno rečeno) demontaža tradicionalne »gledališke iluzije« omogoči gledalcu, da se zave »iluzornosti« svojega pogleda na lastno realnost. S potopitvijo v drugačne, pogosto tudi svetlobna leta oddaljene svetove iz znanstvenofantastičnih del lahko torej šele zares ugledamo obstoječe stanje, v katerem smo, v njegovi dejanski obliki; miselni premik v tujost nam omogoči prepoznanje protislovij, ki se zdijo pod masko »vsakdanjosti« v našem siceršnjem, običajnem življenju povsem samoumevna in tudi sprejemljiva – tako nekako bi nemara lahko interpretirali omenjeni Suvinov koncept.
Seveda je težko presoditi, ali ima dejstvo, da smo v času, za katerega se zdi, da ni sposoben oblikovati otipljivejših družbenih modelov, ki bi ponujali premišljeno alternativo trenutni prevladi finančnega kapitalizma (sem bi težko šteli globalno prebujene nacionalistične sentimente, ki onkraj populistične retorike niti ne vsebujejo kakšnih tehtnejših rešitev), kakršno koli neposredno povezavo s sicer malce površnim vtisom, da znanstvenofantastična dela (ki so se medtem že zdavnaj otresla vnaprejšnjega etiketiranja s šundom ali trivialnostjo) vsaj v zadnjih desetletjih postopoma izginjajo iz osrednjega toka (pop)kulturne produkcije. Njihovo mesto so uspešno zasedle bližnje sorodnice, različne fantazijske pripovedi, ki pa se namesto v prihodnost in tehnološko razvitejše družbe pri izbiri okvira zgodbe praviloma raje ozirajo v preteklost, predvsem v raznovrstne inačice »srednjega veka« (podobnost z nekaterimi družbenimi trendi je seveda zgolj naključna), pri čemer bi tovrstni regresiji verjetno le stežka pripisali podoben »emancipatorni« potencial, kot ga utegne (vsaj teoretično) imeti kakovostna znanstvena fantastika. Razloge za upehanost slednje bi gotovo lahko iskali (tudi) v tem, da je v zadnjem času resničnost v mnogih pogledih prehitela ne tako davno domišljijo; ne samo, da se zdi ob vse hitrejšem tehnološkem razvoju marsikatera klasika tega žanra že kar smešno zastarela (podobno kot so posamezne vsebine najbolj znanih distopičnih del preteklega stoletja, Orwellovega 1984 in Huxleyjevega Krasnega novega sveta, medtem na nekoliko sprevržen način že postale popolnoma običajen del našega vsakdanjega okolja), videti je celo, da učinkov in sprememb, ki jih tehnologija povzroča v našem človeškem in družbenem tkivu, ne zmoremo niti sproti ozavestiti in ovrednotiti, kaj šele razmišljati onkraj njih. Ali drugače: kaj, na primer, početi s podatkom, da se je prvi človek, ki bo – po zaslugi napredka znanosti – dočakal več kot tisoč let, zelo verjetno že rodil?
Nemara še nikoli v zgodovini ni bilo težje misliti prihodnosti, kot je to danes; morda je zaradi tega iskanje zgledov v minulih časih sicer nekoliko lažje razumljivo, vendar zato čisto nič manj jalovo. Zagotovo pa so najmračnejše epizode iz človeške preteklosti tiste, ki nas bodo pričakale za enim od naslednjih ovinkov, če ne bomo sposobni zavestno premišljevati prav tistega, kar se zdi nemogoče.
