»Peter Klepec ali Kako postaneš pravi junak« v zamisli Maje Sever in Eve Kraševec, tudi dramaturginje predstave, je režijski prvenec Maje Sever, članice igralskega ansambla SNG Drama. Igralski prevoj v režijo ni ravno redkost. Predstava je vizualno in gibalno atraktivna, najbolje deluje v posrečenih vizualno-koreografsko-igralsko-režijskih zlitinah, recimo v magičnih prizorih v gozdu, v katerih se pravljičnost elementov prelije čez oder. Potem ko se uteče, poskrbi tudi za serijo smehcev. Domišljena je predvsem vizualna podoba, ki jo Barbara Stupica postavlja na oder v komunikativnem odnosu med lutkami, gledališčem predmetov in igro. Na oder postavi preproste, gledališko uporabne rešitve, recimo v zamisli postavitve črede pastirja Klepca, ki se napaja v slovenski tradiciji in pri domači obrti (čipkah in pletenih košarah). Po istem, učinkovitem principu preproste, a iznajdljive izrabe se giblje koreografija Gašperja Kunška in Žigana Kranjčana s skoreografiranimi vragolijami in nagajivimi ter dinamičnimi mikastenji pobalinov. Nik Škrlec pa z bando poskrbi za polnokrvno, simpatično, poskočno, na začetku malo prestrašeno, potem pa hrabro in sodobno različico Petra Klepca, ki ni igralsko nič poenostavljena. Predstava je tako posuta z raznoraznimi idejami in domislicami.
Slaba plat predstave je klasična past prvenca: težnja, da bi pokazali vse, kar znajo. V predstavo je brez repa in glave strpano po malem vse. Adaptacija dramaturško precej šepa, ima nešteto okvirov in vloženih iger, povsem brez selekcije, čvrste strukture, kaj šele razvidnega vodila. Peter Klepec je tako predstava o medvrstniškem nasilju pri otrocih, pa predstava o šolskih obveznostih in domačem branju (Petra Klepca), težavah otrok z odraslimi, nergavim sosedom in mamo (Maja Končar), pa o supersestri, ki išče vse mogoče načine, da bi Petrčka odvadila njegove bojazljivosti. Ni jasno, ali je glavni lik kar sestra oziroma dobra vila (Eva Jesenovec), ki vzgojno vodi brata skozi igro. Kaj v zgodbi o Petru Klepcu hkrati počnejo velikan in Tatari, bodo morali starši otrokom pač razložiti. Tu niso le pravljični elementi Franceta Bevka, pojavi se še mnogokateri motiv iz ljudske pripovedke o tem slovenskem mitološkem liku.
Peter Klepec je še najbolj igra o otroških igricah, o bratu in sestri, ki se igrata Petra Klepca, in še vse drugo. Predstava, ki s predolgim uvodom porabi preveč časa, da se uteče ali da vzpostavi nekaj preprostih gledaliških situacij, kaj šele likov. Ironija pa je navsezadnje ta, da najbolje funkcionirajo prav osnovni pravljični motivi Petra Klepca. Zakaj torej sploh takšna adaptacija?
