S podelitvijo festivalskih nagrad in Borštnikovega prstana igralki Saši Pavček se je v SNG Maribor končalo 52. Borštnikovo srečanje. V dobrem tednu dni se je v Mariboru na enajstih prizoriščih zvrstilo 65 dogodkov, med njimi več kot dvajset predstav (od tega jih je bilo enajst tekmovalnih), ki jih je obiskalo več kot 6000 ljudi. Velika zmagovalka festivala je postala »nizkoproračunska« monodramska predstava Nemoč, ki jo je po motivih del Heinricha Bölla in Janisa Varufakisa zasnoval in zrežiral Primož Ekart v koprodukciji Zavoda Imaginarni in Mini teatra; v Mariboru so jo odigrali večkrat, umeščena je namreč v zasebno stanovanje in si jo lahko ogleda le manjše število gledalcev. Dobila je veliko nagrado za najboljšo uprizoritev, nastopajoči Nik Škrlec je prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca, Damir Leventić pa Borštnikovo nagrado za scenografijo.
»Snovalci predstave Nemoč so ustvarili redko sintezo vseh elementov uprizoritve in jih povezali v vznemirljivo gledališko dejanje z izčiščenim družbenim stališčem,« je v obrazložitvi med drugim pojasnila mednarodna strokovna žirija, ki so jo sestavljali finski režiser Miko Jaakkola, srbski dramaturg in teatrolog Milan Mađarev, dramatičarka in performerka Simona Semenič, teatrologinja Maja Šorli in režiser Uroš Trefalt kot predsednik.
Precej kritičnih besed žirije
Žirija je bila v svoji spremni besedi k nagradam tudi precej kritična do videnega. »Že selektorica Petra Vidali je omenila, da je za nami slabša sezona, in po ogledu izbora lahko temu le pritrdimo. V tekmovalnem programu smo videli veliko razkošnega dekorja in malo vsebine,« so menili. »Povečini smo gledali predstave, ki se ukvarjajo same s sabo in se izogibajo zavzemanju jasnega stališča /.../ Gre za gledališče, ki je namenjeno samemu sebi, ki se ne odziva na družbo, ki je neškodljivo.« Pri tem so med drugim okrcali ministrstvo za kulturo, »ki že več let kaže tendenco nagrajevanja obrtnih spretnosti, ne pa umetniških kvalitet«, ter umetniška vodstva gledališč, »ki se bojijo tveganja in se izrazito zatekajo v navidezno polje varnosti, s čimer pehajo slovensko gledališko produkcijo v povprečje«.
Člani žirije so ugotovili še, da »dramsko besedilo trenutno ni aktualno, od enajstih predstav so samo štiri narejene po dramski predlogi, od katerih je pravzaprav samo ena boleče aktualna za naš čas in prostor«.
V ospredju »nova« imena
Omenjene zadržke žirije je mogoče vsaj do neke mere prepoznavati tudi v razdelitvi nagrad, ki ni le v veliki meri obšla nacionalnih gledaliških hiš (čeprav so te s svojimi uprizoritvami sestavljale več kot polovico tekmovalnega programa), temveč je v ospredje (sicer popolnoma zasluženo) postavila tudi nekatera manj uveljavljena ali pa vsaj manj »običajna« imena, večinoma mlajše (in pa »mlajše srednje«) generacije, predvsem pri igralskih priznanjih, kjer lahko med »mlajše« poleg Nika Škrleca in Maruše Majer štejemo še Ano Urbanc, Gregorja Zorca ter večino igralskega kolektiva v predstavi Človek, ki je gledal svet; med »novo generacijo« seveda spada tudi Žiga Divjak, ki je bil nagrajen za režijo slednje. Tudi Borštnikovi nagradi za scenografijo (Damir Leventić) in izvirno glasbo (Damir Avdić) se zdita prej poklon »neodvisnemu« avtorskemu delovanju kot pa institucionalni tradiciji, zato bi bilo mogoče ta nabor nagrad interpretirati tudi kot namig, četudi nenameren, da bi bilo treba osrednji tok gledališke produkcije v (še) večji meri prepustiti v oblikovanje tistim, ki na svojo priložnost (predolgo) čakajo v senci starejših velikanov in drugih že uveljavljenih ustvarjalcev.
Ta vtis dopolnjuje tudi nagrada za najboljšo uprizoritev pretekle sezone, ki jo na Borštnikovem srečanju podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije: ti so se namreč tokrat odločili za predstavo Zločin in kazen, ki jo je po predlogi Dostojevskega zrežirala Mirjana Medojević in je nastala v koprodukciji Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter Lutkovnega gledališča Ljubljana; ta v tekmovalni program festivala zaradi tega, ker gre za akademijsko produkcijo, ni mogla biti uvrščena.
