Rezultat je tak, da uprizoritev obvisi nekje med muzealnim prikazom s historičnimi kostumi in prav tem nerodnim odnosom sodobnosti do nje. Ne ve se, kje se loči komika, ki leži v sami osnovi besedila, od komičnosti v njeni potencialni zastarelosti, ki v aktualni uprizoritvi meji že na karikiranje, parodiranje Županove Micke. Nekje se nalašč vulgarizira in prikazuje veseloigro v vsej njeni prostodušnosti. Anže Hudoba z zobotrebcem med zobmi dobi svojo potencirano prostaško in pobebavljeno verzijo grobega kmečkega hrusta z gromkim smehom, Klemen Janežič ta konceptualni domislek s svojo odrsko prezenco izpolni čez rob.
Videti je, da se je ekipa predvsem zabavala v uprizoritvenem procesu, vendar pri tem dostikrat ostane. Zabavala jih je navidezna preprostost besedila, obesili so se na nerodno historično komedijsko maniro iz Linhartovih časov, predvsem pa na arhaično patino jezika, ki mu za polno malho dodajajo še dialektalne posebnosti. A vsebina in inherentna komična napetost igre sta povsem razvezani, razpadata na posamezne komične domislice, prizore in like, ki so malo po malo vsak iz svojega »štosa« in ne delujejo kot zvezana celota. Ne ve se, ali imajo liki, zlasti noblesa, tako frivolni in brez brige nonšalatni, sploh kakšen problem, zadržek do mešanja s plebsom. Ali da imajo vobče sploh kakšno notranjo tenzijo, zaradi katere bi bili komični? Razen zgolj zaradi historične »šemavosti« in šegavosti »šeg«? Zdrava kmečka pamet (Uroš Fürst kot Župan in Nina Valič kot muhasta Micka) je že v startu prepričljivejše postavljena v primerjavi z gosposkimi šemami. Tako gledamo serijo karikiranih »kmetskih slik« ali pogled od zunaj na »čudne mestne šege ljubezni iz 18. stoletja«. Nekatere odločitve (na primer generacijsko neklasična zasedba) so premalo radikalne, da bi izzvale popolni absurd ali ob nedoslednosti ne izvlečejo komičnega prebitka (na primer Mickina nepismenost postane opazna šele na koncu, ko par pristavi svoje križe ob podpisu ženitvene pogodbe).
Ne gre pa prezreti, da na odru stojijo komedijsko vešči igralci: denimo nezamenljivi Janez Škof kot prilagodljivi in večno žejni pisar Glažek s tresočo roko. Predstava tako ni brez osamljenih dobrih točk in igralskih domislekov. Tudi podmazani Luka Martin Škof finim likom kdaj na pot podstavi kakšno neugodnost. A kaj vse te domislice povezuje v eno predstavo, je težko reči. Kaj nam z Županovo Micko v Mali drami sploh želijo povedati?
