Prostor dogajanja (scenograf Branko Hojnik) v tej postavitvi ni več pravljični gozd, ampak interier: ogromna izpraznjena, na videz prestižna, a – kot nakazujejo plastične zavese in ogrodje stolov v nekakšni neobaročni izpeljavi – vseeno nekako cenena restavracija brez značaja in okusa. Mizanscena umešča igralce v obeh dobro uro trajajočih dejanjih statično za tri mize v ospredju odra, za njimi pa ves čas zeva nenaseljena praznina. Ta hkrati ponazarja ekskluzivnost elitnega družbenega položaja likov, še bolj pa njihovo globoko osamljenost, ki jim je ne uspejo presekati niti osti ljubezenskih srečanj, ki večinoma ostajajo neuspela, brez vzajemnosti, brez izkupička ali konsenza. Kar naj bi bilo veselo praznovanje treh skorajšnjih porok, se izkaže za grozljivo nerodno in zadušljivo situacijo, kjer tako rekoč nikomur ni do tistega, s katerim mora biti. Vse skupaj pa se, predvsem po zaslugi nadutega in blebetavega Demetrija (Matej Puc), zavija v grozljivo malenkostno leporečje in širokoustenje, kamor se mimogrede vrivajo najhujši predsodki in šovinizmi. Dejanju pred odmorom z linearno zgodbo priprave na poroke, kjer je treba zadovoljevati kaprice prevzetnega, a precej neumnega absolutista Tezeja (Primož Pirnat), še uspe držati videz komedije in občinstvo tej liniji s svojim smehom rade volje sledi. Že kmalu pa se ta modus (na srečo) zamenja. Spremeni se slog pripovedovanja in protagonisti o sebi in svoji zgodbi govorijo v tretji osebi. Po odmoru sledi pravi plaz vdora nezavednega, ki situacijo iznakazi z repeticijami, ojačevanjem glasov, nenadnimi monološkimi izpovedmi: »šla bom« Hermije (Jana Zupančič), spremenjeno prezenco likov – Tezej in Hipolita (Jette Ostan Vejrup) si zamenjata (spolni) vlogi … Pri Lorenciju ni nobenega oslovskega favna ali škrata, to vlogo igra pijanski delirij, omamljenost, ki jo izvrstno, z zmedenostjo in blodnjami utelesi Matej Puc in ta njegova eskapada nato rezultira v posilstvo Helene (Ajda Smrekar). Intenzivnost prizora je tudi ob aktualnih aferah dober opomnik, da nobena koketnost pač ne more biti opravičilo za spolno nasilje. Nikoli.
Vizija ljubezni v predstavi je torej tista, za katero pravimo, da nam je vsem v pogubo, saj ne izvablja le škratkov, ampak tudi demone. Čeprav mračna in melanholična, je dionizična, saj je intenzivnost ljubezni, čeprav ugonablja, intenzivnost samega življenja.
