Vsebinsko tekst uresničuje sanjarije filozofa Michela Foucaulta, da bi bil najboljši antropolog naše lastne civilizacije vesoljec, ki ne bi uporabljal našega pojmovnega aparata, skozi katerega jo je edino mogoče zapopasti. Ta sicer zaključi, da vesoljci pač ne obstajajo, zato smo lahko sami prav tako dobri antropologi lastne kulture. Fassbinder pa se tu ne ustavi, ampak kot osrednji lik dramskega besedila dejansko uvede takšno vesoljko, njeno ime si sposodi pri takrat (pisalo se je leto 1969) aktualni ameriški stripovski junakinji Phoebe Zeitgeist Michaela O'Donoghueja in risar

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.