Zdaj je tako glavno vprašanje, kako bosta EU in še posebej evrsko območje odslej napredovala. Obstajajo tri možnosti.
Prva je »še bolj združena Unija«, kot jo je opisal predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker v svojem govoru o stanju v Uniji prejšnji mesec. Juncker v svoji viziji zavrača Evropo več hitrosti, tako da je za ukrepe, ki bi veljali za vse države članice EU. To pomeni najprej razširitev schengenskega območja za potovanja brez meja z Bolgarijo in Romunijo. Juncker se je zavzel tudi za napredovanje proti Evropski uniji socialnih standardov, utelešeni v enotnem razumevanju socialnih pravic na skupnostnem trgu.
Kar zadeva evro, je Juncker poudaril, da je namen te denarne enote, da postane valuta vse EU, ne samo nekaj izbranih držav. V tem duhu mora EU nadaljevati oblikovanje popolne bančne unije, v kateri bodo bančna pravila in nadzor nad bankami enaki v vseh državah članicah. Komisar za gospodarske in finančne zadeve bi moral postati evropski finančni minister, evropski mehanizem za finančno stabilizacijo pa Evropski monetarni sklad.
Še pred enim letom tak radikalni integracionizem ne bi bil verodostojen, ne nazadnje ga Velika Britanija nikoli ne bi podprla. A ker je brexit očitno že gotov, je Junckerjeva vizija pridobila verodostojnost.
Vendarle pa Junckerjev načrt za integracijo ene hitrosti ostaja zelo problematičen. Tako je Macron predstavil svojo ambiciozno vizijo Evrope, ki je odziv na številne Junckerjeve predloge, a se zdi, da omogoča tudi večjo diferenciacijo znotraj EU, vsaj srednjeročno.
Če na primer Poljska noče sprejeti evra, je v to ni treba siliti in ta odločitev ne sme preprečevati državam v evrskem območju, da bi napredovale pri integraciji. Zato bi Macron rad ločen parlament evrskega območja, ki bi odločal o zadevah, ki se ne nanašajo na vse članice evropskega parlamenta. Razlike v ravni integracije, za katero bi se države odločile danes, naj nikomur ne bi preprečevale, da bi se pozneje priključil jedru močno integrirane EU.
Tretja pot – ki se zdi najbolj verjetna – bi bila, da se v evrskem območju ne spremeni nič. Gospodarska kriza, ki je bila dolgo razlog za pozive k večji integraciji – in v nekaterih primerih k veliko večji fragmentaciji – je oslabela, saj rast BDP v evrskem območju presega 2 odstotka, bistveno pa se je zmanjšala brezposelnost. Celo Grčiji – edini državi, ki do določene mere ostaja v krizi – uspeva nekako obvladovati težave.
V tem kontekstu bi tisti, ki odločajo, lahko, kot že tolikokrat doslej, sprejeli odločitev, da se preložijo ambiciozne reforme evrskega območja. Torej so bile dovolj reforme, ki so jih izvedli med krizo. Tako se bodo lahko bolj osredotočili na druga področja – kot so energetska politika, digitalna regulativa in migracije –, za katera se v sedanjih razmerah zdi, da nujno zahtevajo več pozornosti.
Če bodo politiki, ki odločajo, sledili tej poti, obstaja nevarnost velikih tveganj. Res je, da evrsko območje zdaj deluje, druga področja pa potrebujejo temeljne reforme. Toda monetarna unija ima še naprej neko temeljno pomanjkljivost: odsotnost mehanizma, ki bi lahko preprečil razlike v stroških med državami, ki so izgubile zmožnost, da se prilagodijo menjalnemu tečaju.
Eden takih mehanizmov bi bil večja mobilnost delovne sile v storitvah. Toda tudi če bodo države evrskega območja sprejele nadaljnjo liberalizacijo trga dela, se bodo zaposleni soočili z velikimi kulturnimi in jezikovnimi ovirami. Na vsak način bi brez takšnega mehanizma trendi, ki so se stopnjevali v zadnjo gospodarsko krizo, lahko povzročili še eno.
Po izkušnji krize lahko sklepamo, da če se pojavijo znaki o prihodnjih, vse večjih razlikah v stroških, se bo razlika v obrestnih merah med državami evrskega območja povečevala veliko hitreje, kot se je pred zadnjo krizo, s čimer bi veliko prej dala znak za alarm. Če pa bo velik del zadolženosti ostal in bo veliko virov za reševanje že porabljenih, bi še en šok lahko imel zelo hude posledice.
Kot piše Martin Wolf, ekonomist Adam Lerrick predlaga sistem, v katerem bi tisti, ki imajo korist od nenadne spremembe pri razlikah obrestnih mer, prenesli polovico svojega dobička na »račun za financiranje stroškov stabilizacije«, kar bi dobili nazaj, ko bi se umiril šok, povezan z obrestnimi merami. Toda kot druge reforme evrskega območja bi tak sistem morale odobriti vse članice območja.
Medtem ko Merklova še oblikuje svojo novo koalicijsko vlado, ni mogoče z gotovostjo reči, kateri način integracije Evrope se bo uveljavil v prihodnjih letih. Toda zaradi precejšnje verjetnosti, da bo njena koalicija vključevala evroskeptične svobodne demokrate in Zelene, ki so naklonjeni tesnejšemu združevanju EU, pri čemer bodo njeni krščanski demokrati med obojimi, je hitro nadaljnje uresničevanje ambicioznih ciljev integracije za celotno EU malo verjetno.
Bolj realna opcija je prizadevanje z več hitrostmi, pri čemer gredo lahko države evrskega območja naprej, medtem ko bi druge lahko počakale. Rezultat sicer ne bi bil idealen, a to bi bilo boljše – veliko boljše – kot status quo.
Kemal Derviş je nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes podpredsednik Brookings Institution.
© Project Syndicate, 2017
